Ustrezna barva
Mavčne, betonske, kovinske ali lesene površine moramo več ali manj redno vzdrževati z novim opleskom. Le tako bomo na najbolj ekonomičen način dosegli nov lep videz površine in njeno dolgotrajnejšo zaščito. Pogoj ob tem pa je pravilna priprava podlage, ustrezna izbira primernega premaznega sistema in pravilen postopek njegovega nanosa.
Pri pleskanju katerihkoli površin je splošno mišljenje, da je to enostavno delo, ki se ga lahko loti vsak, ki ima vsaj nekaj prostega časa. Vendar, ko se nevajeni tega opravila resneje lotimo, praviloma že na začetku pride do številnih težav. Katero barvo in orodje izbrati za ustrezno površino, kakšen je pravilen postopek barvanja, koliko časa se suši določena barva pred novim nanosom, itd. Če ne prej, se dokončno ustavi naše samostojno pleskanje pri sami izvedbi. Ko nam bo s čopiča nenehno kapljalo in curljalo, bomo dokončno spoznali, da mora pleskanje opraviti mojster, ki ima s tem izkušnje. Pri izbranem mojstru se naj pozanimamo koliko let izkušenj z delom ima za sabo. Dober pleskar mora že v naprej vedeti kakšno barvo bo uporabil za določeno steno, ograjo ali vrata. Dobro je, če vemo ali je natančen in zna paziti, da se ne pripetijo poškodbe na pohištvu ali občutljivih notranjih tleh, oziroma se te površine ne popackajo z barvo. Priporočljivo je, da nam mojster še pred dogovorom izdela natančen predračun, na katerem bo zapisano za kakšno ceno bo prepleskano določeno število kvadratnih metrov površine, v kakšnem času bo delo opravljeno, ali je v ceno vštet tudi material, zaščita pohištva in čiščenje prostorov po končanem delu.
Priprava na pleskanje
V primeru adaptacije je pred pričetkom del seveda potrebno prostore pripraviti na pleskanje. Omare, posteljo, sedežno garnituro in ostale pohištvene elemente umaknemo od sten na sredino sobe, prav tako odstranimo vse viseče okrasne predmete. Odvisno od dogovora z mojstrom moramo mi sami ali naš pleskar zaščititi vse predmete, ki ostanejo znotraj prostora, vključno s talno oblogo. Če se kljub temu tla ali deli pohištva popackajo, je pomembno, da madeže obrišemo takoj in ne šele, ko se ti že zasušijo. Natančen pleskar bo sicer že sam takoj poskrbel za odstranitev madežev. Po opravljenem delu je priporočljivo, če natančno pregledamo vse kote, vogale in površine prepleskanih površin in se ob morebitnih napakah dogovorimo, da se te tudi nemudoma popravijo. Z mojstrom se poskušajmo dogovoriti o reklamaciji, oziroma poznejšem popravilu v primeru, če nastanejo po enem ali dveh tednih razpoke na sloju barve ali se prične ta na določenih mestih luščiti. To je lahko posledica slabo ali neustrezno pripravljene podlage, lahko tudi uporaba neustrezne barve.
Izvedba postopka
Pred uporabo naj barvo dobro premešamo. Vsi proizvajalci imajo na embalaži napisana navodila za pripravo barve. Pravilno namakanje valjčka v vedro z barvo je, da ga pomočimo v barvo globoko le do treh četrtin valjčka in ga povaljamo po rešetki za odcejevanje, da barva ne bo kapljala z valjčka. S tem hkrati namočimo z barvo tudi tista vlakna valjčka, ki so še ostala suha. Vedno najprej nanesemo osnovni premaz. Ko se ta na površini dovolj osuši, nanesemo še prekrivno oziroma zaključno plast. Odvisno od pripravljene površine prepleskamo z osnovno ali prekrivno barvo enkrat, lahko pa bo potrebno tudi dvakrat ali trikrat. Pomembno ob tem je, da se barva dobro osuši, preden pričnemo nanašati novo plast. Pravilen postopek pleskanja je, da najprej pričnemo barvati robove in vogale z manjšim čopičem po celi dolžini v širino približno treh centimetrov. Zatem z valjčkom prepleskamo strop in šele na koncu prebarvamo celotne stene prostorov. Če bomo prepleskali najprej stene in šele zatem strop, bo barva kapljala na sveže prepleskane stene. Pomembno je, da barvo na steno vedno nanašamo najprej v vodoravni smeri in zatem še v navpični. Strope in višje dosegljiva mesta bomo enostavneje in hitreje prepleskali s pomočjo teleskopskega ročaja. Ob tem ne bo potrebna uporaba gradbenega odra. Pleskanje določene površine naj izvedemo hitro in brez prekinitev. Le tako se bo barva sušila hkrati na celotni površini. Po pleskanju naj večkrat zaporedoma prezračimo prostor, da se bo premaz hitreje sušil. Po končanem pleskanju čopiče, valjček ali gobico dobro operemo, sicer bo naslednji dan orodje neuporabno. Najlažje bomo očistili orodje, ki je umazano z barvami na vodni osnovi. Njega le enostavno speremo z navadno vodo. Oljnato barvo z orodja očistimo le s pomočjo razredčila. Izbira primerne barve je še posebej pomembna v primeru adaptacije oziroma ponovnega pleskanja sten in stropov, ki so bile že prej prebarvane. Nikakor ne spada katerakoli barva na vsako površino. Da je obstoječa površina bila prebarvana z apneno barvo, lahko ugotovimo s potegom prsta po površini in v kolikor bo prst postal bel, je bila uporabljena omenjena barva. Preizkus, če je bila površina prebarvana s poldisperzijsko barvo opravimo tako, da del površine rahlo namočimo in v kolikor se ta prične postopoma topiti, je bila prepleskana z omenjeno barvo. V vsakem primeru pa je gotovo najbolje, da pleskamo že prebarvane površine z istimi vrstami barv kot so prvotne ali vsaj s podobnimi. Za druge tipe barv moramo podlago ustrezno pripraviti. Če bomo stare površine le na novo prepleskali, je priporočljivo, da njih predhodno umijemo. Še najlažje bomo to opravili pri apneni barvi, ki jo enostavno odstranimo le z mokro krpo. Disperzijske barve in barve na drugih osnovah bomo morali drgniti močneje, največkrat s pomočjo krtače.
Izbira primerne barve
Glede na izdelano osnovo so premazi lahko na vodni osnovi ali sintetični osnovi (nitro ali oljne barve). Glede na namen uporabe pa se barve delijo na osnovne in zaključne premaze, imenovane tudi laki. Nadalje se barve razlikujejo še glede na material katerega bomo barvali. Tako so poznane barve za les, za kovino, za kombinacijo obojega in zidne barve. Na notranjih stenah in stropih z apneno-cementnim ometom se uporablja več različnih vrst barv. To so apnene, akrilne, disperzijske in barve na drugih osnovah. Apnena barva je najstarejša zidna barva. Ta se tudi sedaj še vedno precej množično uporablja, saj marsikateri posameznik prisega na to barvo kot edini povsem naravni oplesk. Takšna barva je 100% mešanica gašenega apna (naravne surovine) in vode. Zaradi tega je izjemno paropropustna barva. Ker je apno bele barve, smo omejeni z barvno izbiro, saj je takšna barva izključno bela. Apneno notranjo barvo se pogosto uporablja za zaščito spomeniških objektov, v stanovanjskih objektih pa je primerna zlasti za zidne in stropne površine, ki so konstantno podvržene nekoliko bolj vlažnemu zraku. Apneno cementni omet je najbolj primerna podlaga za nanos apnene barve. Betonska površina je manj primerna. Novo površino najprej premažemo s predpremazom, ki ga izdelamo iz razredčene apnene barve v kombinaciji s 70% apnene barve in 30% vode. Če bomo pleskali že prebarvane površine, nam ni potrebno opraviti predpremaza,. Vendar ob tem naj pazimo, da so vsi prvotni premazi iz apnene barve ali na mineralni osnovi. Na površino apneno barvo lahko nanašamo tako s čopičem, valjčkom, kot tudi z brizganjem. Največkrat se uporablja disperzijsko barvo, ki je narejena na vodni osnovi. To pomeni, da se jo lahko redči samo z vodo, za kar je posledica, da se ta barva zelo hitro suši. V osnovi je disperzijska barva bela, lahko pa jo tudi toniramo z ustreznimi pigmenti. Za medsebojno vezivo ima takšna barva disperzijo iz sintetičnih ali naravnih materialov, pri katerih velja pravilo, da je barva obstojnejša in kakovostnejša z večjim deležem veziva. Dobra lastnost disperzijske barve je njena dobra obstojnost, dobra prekrivnost, zdravju pa je neoporečna. Pomanjkljivost je mogoče v tem, da površino takšne barve ne moremo brisati z mokro krpo ali umivati, lahko pa jo čistimo s suho krpo. Vendar kvalitetno disperzijsko barvo lahko brišemo tudi z mokro krpo. Če takšno barvo nanašamo na novo površino, je priporočljivo še pred prvim nanosom opraviti predpremaz z razredčeno akrilno emulzijo. Predpremaza nam ni potrebno opraviti na stenah in stropih, zglajenih z izravnalno maso ali pri adaptaciji prebarvanih površin. Najbolj primeren nanos disperzijske barve na površino je s čopičem, lahko pa jo tudi z valjčkom ali brizganjem. Z uporabo disperzijske pralne barve površino lahko čistimo z mokro krpo in klasičnimi čistili. Lateks barva, ki je sicer ravno tako disperzijska barva z ustreznimi dodatki, je primerna zlasti za prostore, ki so intenzivneje izpostavljeni umazaniji, kot je na primer garaža ali delavnica. Takšna barva, ki je zelo odporna na umazanijo, jo enostavno čistimo z vodo in čistili. Barva na epoksidni osnovi je zlasti primerna za zelo obremenjeno betonsko površino. Ta je močno odporna na razne kemikalije, naftne in oljne madeže in tudi na mehanske vplive kot so razni udarci, odrgnine in močna obremenjenost površin. To je še posebej prisotno na garažnih tleh, ki so obremenjena s težo avtomobila, pogosto pride do oljnih madežev in raznih odrgnin. Za barvanje tal v manj obremenjenih notranjih prostorih ali tudi za obnovo raznih betonskih delov ograj, stebrov in nosilcev je najbolj priporočljivo, da uporabimo akrilno barvo. Ker takšna barva nikakor ne daje tolikšne mehanske in kemične zaščite kot epoksidna barva, je ta namenjena izključno manj obremenjenim površinam, kjer je poudarek predvsem na dekoraciji in zaščiti pred prahom. Za zunanjo uporabo je akrilna barva povsem zadovoljiva, saj je vodotesna in odporna proti UV žarkom. Ravno zaradi te odlike je precej aktualna pri obnovi raznih betonskih zunanjih elementov. Barv, ki vsebujejo različne dodatke proti razvoju plesni, je na trgu sedaj kar precej. Nekatere so bolj, druge manj učinkovite. Nekdaj, ko še ni bilo v ponudbi specialnih barv proti plesni, se je največkrat uporabljala v ta namen apnena barva. S sedanjim visoko tehnološkim razvojem imajo nekateri proizvajalci barv v ponudbi visoko kakovostno specialno disperzijsko barvo, ki zagotavlja dolgotrajno zaščito notranjih površin proti plesni. Z nanosom sloja barve se na njem ustvari konzervans filma, ki ščiti pred razvojem gliv in bakterij. Takšna barva je izdelana na osnovi umetne smole in je brez topil, ter s tem skoraj brez vonja. Njo lahko mešamo z vodo, odporna je na mokro drgnjenje, kot tudi na dezinfekcijska in čistilna sredstva na vodni osnovi. Za dosego čim boljše učinkovitosti proti plesni je priporočljiva uporaba svetlejših tonov takšne barve. V primeru uporabe močno niansirane barve se namreč zmanjša učinkovitost zaščite proti plesni.
Dekorativne stene in stropi
V zadnjem času so enolične bele stene in stropi stanovanjskih prostorov vse manj aktualni. Namesto njih postajajo vse bolj modne barvne površine ali površine obdelane z različnimi dekorativnimi tehnikami. Sprva so standardno belo barvo zidnih površin začele zamenjavati umirjene pastelne barve, danes pa postajajo vse bolj modne predvsem intenzivne barve kot so rdeča, rumena, modra in oranžna barva. Vedeti pa moramo, da je intenzivne močne barve bistveno težje nanašati na površino kot umirjene barve ali celo belo barvo. Na močnih barvnih površinah se takoj vidi že manjša napaka oziroma nestrokovna izvedba. Pri izvajalcu je poleg smisla za oblikovanje in pravilne tehnike nanosa barve potrebno tudi tehnično znanje o lastnostih premaznih materialov. Še pred nanosom močnejšega barvnega tona je priporočljivo, da nanesemo pastelni ton v odtenku podobnemu končnemu želenemu barvnemu tonu. Druga možnost je, da izberemo barvni odtenek, ki je narejen na obarvani podlagi. Predvsem na ne sijoči matirani intenzivni barvni površini že s potegom prsta nastane svetla praska. Namreč pri premazih s sijajno površino so barvni pigmenti obdani z vezivom, pri matiranih premazih pa so največkrat na površini. Ob razenju z ostrim predmetom po matirani površini pigmente potisnemo na stran in s tem odkrijemo spodnje belo polnilo. Najbolj preprosta rešitev tega je, da izberemo posebne mat barve pri katerih ta efekt ni tako intenziven, oziroma izberemo namesto matirane, sijočo barvno podlago. Namesto matiranega premaza lahko uporabimo tudi svilnato-sijajni premaz ali zaščitni transparentni premaz, z vsebovanjem velike mere veziv. Pleskarski mojstri izvajajo dekorativno obdelavo notranjih sten ali stropov z ročnim ali strojnim postopkom. Pri ročnem slikanju uporablja mojster čopiče, valjčke, lopatice, razne gladilke, razne gobe in druge pripomočke za izdelavo slikarskih tehnik s posebnimi učinki. Pri strojni obdelavi uporablja razne brizgalke na zrak (kompreesorje), visokotlačne brizgalke, elevatorje za nanos kitov in plastičnih ometov, razne električne stroje za mešanje, struganje in brušenje starih slikanih površin, brušenje betona, čiščenje, sesanje, poliranje, ipd. Odvisno od predhodne obdelave podlage, njenega impregniranja oziroma grundiranja, je lahko različna podlaga, na katero se nanašajo dekorativne tehnike. Pri obdelavi podlag je pomembna izbira ustreznega materiala. Dekorativne poslikave lahko izvajamo z različnimi premazi kot so npr. apnene barve, disperzijske, akrilne ali alkidne barve, silikatno-silikonske barve, plastični ometi, premazi na bazi epoksidnih smol ali na bazi poliuretanskih smol, ipd. S sedanjo sodobno proizvodno tehnologijo so se dekorativne tehnike in materiali izredno spremenili oziroma dopolnili. Na notranjih zidnih površinah lahko s tem ustvari skoraj kakršno koli imitacijo. Dosežemo lahko videz reliefa usnjene površine, videz različnih kamnitih površin, videz skorje lesa, biserni videz, videz »Jeans« površine in še mnogih drugih imitacij. Pred izvedbo dekorativne obdelave mora biti površina dovolj suha, čvrsta in brez madežev olj ali podobnih nečistoč. Če nameravamo pridobiti enoten barvni ton podlage, površino prebarvamo z belo barvo. V primeru neravne površine, podlago z gladilko zgladimo s pomočjo kita, prebrusimo suho površino in impregniramo z akrilno emulzijo. Odvisno od vrste dekorativne tehnike se postopek dekorativne izdelave izvaja po različnih postopkih. Ob tem je pomembno, da je mojster dovolj seznanjen z izbrano dekorativno tehniko in se striktno drži navodil izvedbe s strani proizvajalca.
Zaključne okrasne letve
Intenzivne barvne stene v sedanjih modernih bivalnih ambientih so pogosto kombinirane z okrasnimi letvami (štukature). S tem te zopet postajajo vse bolj moden dekorativni dodatek bivalnih prostorov. Razlika med nekdanjimi in današnjimi sodobnimi okrasnimi letvami je ne toliko v njihovem videzu, ampak predvsem v materialu iz katerega so izdelani. Na trgu so v ponudbi okrasne letve iz stiropora, poliuretana ali gipsa. Ekstrudirane stiroporne letve so izdelane iz gostejšega oziroma težjega stiropora (teža cca 70 kg/m3), ekspandirane stiroporne letve pa iz lažjega materiala (cca 55 kg/m3). Slednje so lahko še dodatno površinsko toplotno obdelane. V ponudbi so tudi letve iz polistirena, ki imajo podobno trdnost kot gips (cca 400 kg/m3). Kvalitetnejše in bolj trdne okrasne letve kot iz stiropora so iz poliuretana. Tovrsten material ima posebno lastnost, da je gibljiv in hkrati trden, kar omogoča montažo na okrogle ali ovalne stene. Poliuretanske letve se enostavno čistijo, so odporne na vlago in temperaturne spremembe, ne vsebujejo strupenih snovi. Po večini imajo elegantne in poudarjene linije, kar je sicer odvisno od proizvajalca. Čeprav zgleda na videz montaža okrasnih letev hitro in enostavno opravilo, je to precej natančno delo. Zvrhana mera natančnosti je potrebna predvsem pri razrezu in montaži. Le na ta način bo mogoča poznejša hitra zaključna obdelava. Pred montažo letev morajo biti površine čim bolj ravne, da ne pride pozneje do vidnih neestetskih razpok med zidom in letvami.
Zaščita lesa
Še bolj kot notranje stene in stropi potrebujejo redno nego z vzdrževalnimi premazi leseni elementi. Lesene površine morajo biti zaščitene predvsem pred vlago in raznim lesnim zajedavcem. K sreči je danes na trgu izredno veliko število raznih impregnacijskih sredstev, lužil, voskov, lazur in temeljnih premazov. Osnovno impregnacijsko sredstvo bo preventivno zaščitilo les pred napadom škodljivcev, lazura oziroma prekrivna barva pa ga bo zaščitila pred vremenskimi vplivi in dekorativno obarvala. Pred pričetkom barvanja nove lesene površine mora ta biti dovolj suha in obrušena, saj se bo le v tem primeru nanešena barva dovolj vsrkala. Najprej premažemo z osnovnim impregnacijskim premazom. Ta vsebuje poleg topil in smol še biocidna sredstva, s katerimi se uničujejo razni insekti, ki škodujejo lesu. Takšen premaz še preprečuje nastanek gob, ki se sicer rade pojavljajo na lesu v vlažnem okolju. Ob tem je potrebno opozoriti, da se biocidno sredstvo uporablja samo v zunanjem okolju in prostorih kjer je veliko vlage (klet, kopalnica, kuhinja), medtem ko v notranjih prostorih kjer so ugodne razmere, tega ni potrebno. Poleg zaščite pripomore osnovni premaz k manjši porabi naknadnih premazov, omogoča enakomeren ton in izboljšuje oprijem. Zaščitni premaz vsebuje biocidna sredstva, ki so zdravju škodljiva, zato je potrebno uporabljati zaščitne rokavice. Impregnacijski premaz se hitro in enostavno nanaša na les s pomočjo gobe, večjega čopiča ali celo potapljanja predmetov v premaz. S prekrivno barvo lahko pričnemo pleskati šele po 12. urah ali več od pleskanja z impregnacijo. Zaključni sloj je lazurni premaz, ki vsebuje razna topila, pigmente, alkidne smole in vodoodbojne snovi. Njegova osnovna naloga je, da zapre površino, s katerim prepreči sproščanje biocidov na površje in hkrati zaščiti les pred vremenskimi vplivi. Lazurni premazi se sicer delijo še na tankoslojne in debeloslojne lazure. Pri tankoslojni lazuri se na vsakem nanešenem sloju naredi tanek film na površini lesa. Značilnost debeloslojne lazure pa je debelejši film z dodatkom laka ali voska z večjim sijajem. Kot takšna se običajno uporablja za končni premaz po predhodnemu enemu ali dveh slojih tankoslojne lazure. Običajno na impregnirano površino nanesemo tri sloje lazurnega premaza. Med posameznim barvanjem naj poteče vsaj 12 ur. Debelina posameznega premaza ne sme biti ne predebela in ne pretanka. Pretanek premaz lesu ne bo dal zadostne zaščite. Pri predebelem sloju pa je nevarnost njegovega luščenja. V izogib temu naj upoštevamo podatek o porabi premaza glede na kvadraten meter, ki je na embalaži vsakega izdelka. V primeru, da bodo lesene površine izpostavljene sončnim žarkom, naj izberemo lazurni premaz z zaščito proti UV žarkom. Prekrivne lazure so na trgu v več različnih odtenkih, poleg tega pa jih lahko še dodatno mešamo med seboj. Temnejši odtenek pridobimo z dodajanjem temnejše lazure, svetlejšega pa z dodajanjem brezbarvnega premaza. Namesto prvotnih lazur na osnovi topil se sedaj za barvanje notranjih lesenih elementov pa tudi drugod vse več uporablja lazure na vodni osnovi. Vzrok temu je predvsem večja ozaveščenost po čistem okolju in škodljivim vplivom na zdravje. Takšna lazura je namreč ljudem in okolju neškodljiva, nima neprijetnega vonja, je negorljiva, enostavno je redčimo z vodo, hitro se suši in ima dolgotrajno odpornost na obrabo. Kljub dejstvu, da takšno barvo redčimo z vodo, je premaz povsem odporen proti dežju in pranju z vodo. Med postopkom pleskanja barva na vodni osnovi ne sme zmrzniti, dokončen premaz pa lahko kljubuje zrmrzali. Pleskanje z barvo na vodni osnovi naj opravljamo pri temperaturi od 15 do 25°C. Če se vodne kapljice vpijajo v les, je znak, da je stara prebarvana lesena površina potrebna obnove. Z obnovo lesa naj pričnemo takoj, ko opazimo prve razpoke na površini pokrivne barve. V nasprotnem primeru bo kmalu za razpokami prišlo do luščenja premaza, ki pa bo zahtevalo dolgotrajnejšo adaptacijo. Nepoškodovan les, ki je zaščiten s staro prekrivno barvo, enostavno le rahlo prekrtačimo s krtačo in tako odstranimo umazanijo ter slabo oprijete sloje starega premaza. Preko starega premaza nanesemo le dva sloja tankoslojne lazure ali en nanos debeloslojne lazure. Ob tem naj upoštevamo, da se z vsakim novim nanosom plasti barve površino potemni, zato naj pazimo, da bomo že na začetku izbrali dovolj svetel odtenek barve. V kolikor se na lesu že kažejo poškodbe lesa od škodljivcev (lesni insekti, gobe, glive, zelene alge), površino najprej skrtačimo. Da bo zaščita lesa kar se da uspešna, naj najprej ugotovimo vrsto škodljivca in obseg napadenega lesa. Na podlagi tega izberemo ustrezno impregnacijsko sredstvo za zatiranje lesnih škodljivcev, ki ga premažemo po celotni adaptirani površini. Ko se impregnacija temeljito presuši, po potrebi na poškodovano površino nanesemo kit za les. Nato leseno površino prepleskamo z dvema ali tremi nanosi tankoslojne lazure ali z enim oziroma dvema nanosoma debeloslojne lazure. Pomemben dejavnik za kakovosten premaz so tudi vremenski pogoji ob opravljanju dela. Idealne razmere za pleskanje so pri temperaturi od 20 do 25°C in pri 65% zračni vlagi. Nikakor ni priporočljivo pleskati pri nizkih temperaturah ali površine, ki so izpostavljene neposrednemu soncu. Zadosten končen učinek premaza tudi ne bomo dosegli na vlažni ali mokri površini.
Zaščita kovine
Največji problem kovinske površine je korozija. Njo se danes s sodobno tehnologijo proizvodov lahko prepreči z različnimi premaznimi sistemi. V prvi vrsti so to pokrivne barve oziroma emajli, plastificirane prevleke, kovinske prevleke iz cinka, aluminija, kroma, niklja, itd. Največ se seveda uporabljajo premazi. Prednost njih je v možnosti lastne izvedbe, velike izbire proizvodov, različnih barvnih odtenkov in možnost obnavljanja. Premaze za kovine se razdeljuje na enokomponentne in dvokomponentne. Med enokomponentne se štejejo alkidni, akrilni, vinilni, vinilakrilni, katranski in bitumenski premazi. Ti se sušijo z zrakom ali z izhlapevanjem topil. Med dvokomponentne se uvrščajo epoksidni, poliuretanski in katranepoksidni premazi. Njih moramo pred uporabo zmešati v pravilnem medsebojnem razmerju, ki je opisan na embalaži proizvoda (komponenta A in B). Veliko večino premazov nanašamo v dveh postopkih. Najprej premažemo s temeljnim premazom, ki zagotavlja dobro oprijemanje premaza s podlago in preprečuje rjavenje. Ko se ta dovolj osuši, nanesemo zaključni oziroma pokrivni sloj, kateri poda končni videz izdelka. Kovinsko površino načeto od rje moramo pred nanosom novega premaza temeljito očistiti s krtačo oziroma brušenjem. Če je rja že globoko v kovinski površini, bo marsikdaj peskanje edina rešitev. Peskanje sicer pomeni čiščenje površin s pomočjo abrazivnega materiala. Najbolj pogosto se za abrazivni material uporablja kremenčev pesek. Ker je ta hitro lomljiv in povzroča velike količine prahu, je v namen peskanja v pogostih primerih prevlečen s protiprašnimi smolami. Poleg kremenčevega peska se uporablja tudi bakrovo žlindro, elektrokorud, jeklene ali litoželezne kroglice, ipd. Čiščenje površine s postopkom peskanja lahko opravimo ne samo na kovinski površini, temveč tudi pri odstranjevanju barve in laka na leseni površini, za poudarjanje letnic lesa (umetno staranje), pri odstranjevanju oblog na betonu, za čiščenje fasadne površine na stavbi, odstranjevanje grafitov in tudi za matiranje steklene površine (vzorci, dekoracije, ipd). Praktično lahko peskamo vse materiale, pri čemer površine lahko čistimo, pripravljamo za nadaljnjo obdelavo (kovinske površine za barvanje, galvanska obdelava, aluminijske površine za eloksiranje), lahko pa tudi za umetniško obdelavo (inox, steklo). Način in intenzivnost peskanja sta odvisna tako od stopnje poškodovanosti površine kot tudi različnih ravneh zahtevane kakovosti obdelane površine. Rezultat očiščene površine je odvisen od številnih dejavnikov. To so teže delca abrazivnega sredstva, hitrosti delca, udarnega kota delca, oblike delca, gostote udarcev in pokritosti kg /m2. Za čiščenje kovinske površine se največkrat uporablja moč komprimiranega zraka. Tehnološki postopek se opravi s pomočjo posebne peskalne naprave. Pod močnim pritiskom in z velikim pospeškom se določeno količino peščenih zrn usmeri na želeno površino. Z udarom zrn v površino (pojav kinetične energije) se na njej slabo pritrjeni delci odtrgajo. Hkrati postane površina hrapava in s tem predstavlja boljšo oprijemalno podlago za premaz. Odvisno od materialov, katere uporabimo pri procesu peskanja, je hrapavost površine različna.
pripravil: M.A.
