Izbira ustrezne barve
Mesec september je pravi termin za obnovo marsikaterih površin znotraj ali zunaj hiše z novim opleskom. Pri tem se vedno znova pojavi vprašanje kakšno barvo izbrati za na določeno površino.
Pleskanje različnih površin je neizogibno domače opravilo, s katerim se obvezno srečamo na vsakih nekaj let. Poleg kovinskih in lesenih površin je potrebno vsaj na nekaj desetletij prebarvati fasado, znotraj doma pa v roku nekaj let prepleskati stene in strope notranjih prostorov.
Pravilen postopek pleskanja
Preden uporabimo katerokoli novo barvo, jo moramo dobro premešati. Vsi proizvajalci imajo na embalaži napisana navodila za pripravo barve. Valjček v vedro z barvo pomočimo le do treh četrtin višine valjčka in ga povaljamo po rešetki za odcejanje, da nam barva ne bo kapljala. S tem hkrati namočimo v barvo tudi tista vlakna valjčka, ki so še ostala suha. Najprej vedno nanesemo osnovni premaz. Ko je premazana površina dovolj osušena, nanesemo še prekrivni oziroma zaključni premaz. Odvisno od pripravljene površine prepleskamo z osnovno ali prekrivno barvo enkrat, po potrebi tudi dvakrat ali trikrat. Zelo pomembno je, da se barva dobro osuši, preden pričnemo nanašati novo plast. Vedno najprej pričnemo barvati robove in vogale z manjšim čopičem po celi dolžini v širino približno 3 cm. Zatem z valjčkom prepleskamo strop in šele na koncu prebarvamo celotne stene prostorov. Če bomo prepleskali najprej stene in šele zatem strop, bo barva kapljala na sveže prepleskane stene. Barvo na steno nanašajmo vedno najprej vodoravno in zatem navpično. Pleskanje določene površine naj opravimo hitro in brez prekinitev, da se barva suši hkrati na celotni površini. Po pleskanju naj večkrat zaporedoma prezračimo prostor, da se bo premaz hitreje sušil. S pomočjo teleskopskega ročaja bomo lahko strope in višje dosegljiva mesta prepleskali brez uporabe gradbenega odra. Da bo orodje nam tudi v naprej uporabno, naj po končanem pleskanju čopiče, valjček ali gobico dobro operemo. Orodje, ki je umazano z barvami na vodni osnovi, enostavno le speremo z vodo. Oljnato barvo lahko očistimo le s pomočjo razredčila. V primeru adaptacije oziroma ponovnega pleskanja sten in stropov, ki so bili že predhodno barvani, naj bomo pri izbiri barve precej previdni, saj nikakor ne spada katerakoli barva na vsako površino. Praktična rešitev ugotavljanja s kakšno barvo je dosedanja površina prepleskana, je da s prstom močno potegnemo po steni in v kolikor bo prst postal bel, je zid prebarvan z apneno barvo. Preizkus, če je stena prebarvana s poldisperzijsko barvo, opravimo tako, da del površine rahlo namočimo in če se ta prične postopoma topiti, je prepleskana z omenjeno barvo. Znano pravilo pri adaptacijah s pleskanjem velja, da je najbolje pleskati stene z istimi vrstami barv kot so prvotne ali vsaj s podobnimi, oziroma za druge tipe barv je potrebno podlago ustrezno pripraviti. V primeru, da stare površine le na novo prepleskamo, je priporočljivo predhodno umivanje sten. Najlažje to opravimo pri apneni barvi, ki jo enostavno odstranimo le z mokro krpo, medtem, ko moramo disperzijske in barve na drugih osnovah drgniti močneje, največkrat s pomočjo krtače.
Izbira ustrezne barve
Gradbeniške premaze se deli glede na njihovo osnovo in glede na namen uporabe. Po osnovi so barve na vodni osnovi in sintetični osnovi (nitro ali oljne barve). Glede na namen uporabe so temeljne osnovne barve in zaključne barve (laki). Barve se seveda razlikujejo še glede na material katerega bomo barvali. V ponudbi so barve za les, za kovino, za kombinacijo obojega in zidne barve. Na notranjih stenah in stropih z apneno-cementnim ometom se uporablja več različnih vrst barv. To so apnene, akrilne, disperzijske in barve na drugih osnovah. Apnena barva je najstarejša zidna barva. Ta se tudi sedaj še vedno precej množično uporablja, saj marsikateri pleskar prisega na to barvo kot na edini povsem naravni oplesk. Takšna barva je 100% mešanica gašenega apna (naravne surovine) in vode. Zaradi tega je izjemno paropropustna barva. Ker je apno bele barve, smo omejeni z barvno izbiro, saj je takšna barva izključno bela. Apneno notranjo barvo se pogosto uporablja za zaščito spomeniških objektov, v stanovanjskih objektih pa je primerna zlasti za zidne in stropne površine, ki so konstantno podvržene nekoliko bolj vlažnemu zraku. Apneno cementni omet je najbolj primerna podlaga za nanos apnene barve. Betonska površina je manj primerna. Novo površino najprej premažemo s predpremazom, ki ga izdelamo iz razredčene apnene barve v kombinaciji s 70% apnene barve in 30% vode. Če bomo pleskali že prebarvane površine, nam ni potrebno opraviti predpremaza, vendar naj ob tem pazimo, da so vsi prvotni premazi iz apnene barve ali na mineralni osnovi. Na površino lahko apneno barvo nanašamo tako s čopičem, valjčkom, kot tudi z brizganjem. Najbolj pogosto uporabljena je disperzijska barva. Ta je izdelana na vodni osnovi, kar pomeni, da se jo lahko redči samo z vodo. Posledično s tem se takšna barva zelo hitro suši. V osnovi je disperzijska barva bela, lahko pa jo tudi toniramo z ustreznimi pigmenti. Za medsebojno vezivo ima takšna barva disperzijo iz sintetičnih ali naravnih materialov, pri katerih velja pravilo, da je barva obstojnejša in kakovostnejša z večjim deležem veziva. Dobre lastnosti disperzijske barve so njena dobra obstojnost, dobra prekrivnost, zdravju pa je neoporečna. Pomanjkljivost je mogoče v tem, da površino takšne barve ne moremo brisati z mokro krpo ali umivati, lahko pa jo čistimo s suho krpo. Res pa je, da kvalitetno disperzijsko barvo lahko brišemo tudi z mokro krpo. Če takšno barvo nanašamo na novo površino, je priporočljivo, da še pred prvim nanosom opravimo predpremaz z razredčeno akrilno emulzijo. Predpremaza nam ni potrebno opraviti na stenah in stropih zglajenih z izravnalno maso ali pri adaptaciji prebarvanih površin. Najbolj primeren nanos disperzijske barve na površino je s čopičem, lahko pa jo tudi z valjčkom ali brizganjem. Lateks barva, ki je sicer ravno tako disperzijska barva z ustreznimi dodatki, je primerna zlasti za prostore, ki so intenzivneje izpostavljeni umazaniji, kot je na primer garaža ali delavnica. Takšna barva, ki je zelo odporna na umazanijo, jo je možno enostavno čistiti z vodo in čistili. Barva na epoksidni osnovi je zlasti primerna za zelo obremenjeno betonsko površino. Ta je močno odporna na razne kemikalije, naftne in oljne madeže in tudi na mehanske vplive kot so razni udarci, odrgnine in močna obremenjenost površin. To je še posebej prisotno na garažnih tleh, ki so obremenjena s težo avtomobila, pogosto pride do oljnih madežev in raznih odrgnin. Za barvanje tal v manj obremenjenih notranjih prostorih ali tudi za obnovo raznih betonskih delov ograj, stebrov in nosilcev je najbolj priporočljiva uporaba akrilne barve. Ker takšna barva nikakor ne daje tolikšne mehanske in kemične zaščite kot epoksidna barva, je namenjena izključno manj obremenjenim površinam, kjer je poudarek predvsem na dekoraciji in zaščiti pred prahom. Za zunanjo uporabo je akrilna barva povsem zadovoljiva, saj je vodotesna in odporna proti UV žarkom. Ravno zaradi te odlike je precej aktualna pri obnovi raznih betonskih zunanjih elementov. Barv, ki vsebujejo različne dodatke proti razvoju plesni, je na trgu sedaj kar precej. Nekatere so bolj, druge manj učinkovite. Nekdaj, ko še ni bilo v ponudbi specialnih barv proti plesni, se je v ta namen najbolj pogosto uporabljala apnena barva. S sedanjim visoko tehnološkim razvojem imajo nekateri proizvajalci barv v ponudbi visoko kakovostno specialno disperzijsko barvo, ki zagotavlja dolgotrajno zaščito notranje površine proti plesni. Z nanosom sloja barve se na njem ustvari konzervans filma, ki ščiti pred razvojem gliv in bakterij. Takšna barva je izdelana na osnovi umetne smole in je brez topil, ter s tem skoraj brez vonja. Njo lahko mešamo z vodo, odporna je tako na mokro drgnjenje kot tudi na dezinfekcijska in čistilna sredstva na vodni osnovi. Za dosego čim boljše učinkovitosti proti plesni je priporočljiva uporaba svetlejših tonov takšne barve. V primeru uporabe močno niansirane barve se namreč zmanjša njena učinkovitost zaščite proti plesni.
Dekorativne stene
V zadnjih letih so enolične bele stene stanovanjskih prostorov vse manj aktualni. Namesto njih postajajo vse bolj modne barvne površine ali površine, ki so obdelane z različnimi dekorativnimi tehnikami. Sprva so standardno belo barvo zidnih površin začele zamenjavati umirjene pastelne barve, danes pa postajajo vse bolj modne predvsem intenzivne barve kot so rdeča, rumena, modra in oranžna barva. Vedeti pa moramo, da je intenzivne močne barve bistveno težje nanašati na površino kot umirjene barve ali celo belo barvo, saj se na močnih barvnih površinah takoj vidi že manjša napaka oziroma nestrokovna izvedba. Pri izvajalcu je poleg smisla za oblikovanje in pravilne tehnike nanosa barve, potrebno tudi tehnično znanje o lastnostih premaznih materialov. Še pred nanosom močnejšega barvnega tona je priporočljivo, da nanesemo pastelni ton v odtenku podobnemu končnemu želenemu barvnemu tonu. Druga možnost je, da izberemo barvni odtenek, ki je narejen na obarvani podlagi. Predvsem na ne sijoči matirani intenzivni barvni površini že s potegom prsta nastane svetla praska. Namreč pri premazih s sijajno površino so barvni pigmenti obdani z vezivom, pri matiranih premazih pa so največkrat na površini. Ob razenju z ostrim predmetom po matirani površini pigmente potisnemo na stran in s tem odkrijemo spodnje belo polnilo. Najbolj preprosta rešitev tega je, da izberemo posebne mat barve, pri katerih ta efekt ni tako intenziven, oziroma izberemo namesto matirane, sijočo barvno podlago. Namesto matiranega premaza lahko uporabimo tudi svilnato-sijajni premaz ali zaščitni transparentni premaz z vsebovanjem velike mere veziv. Pleskarski mojstri izvajajo dekorativno obdelavo notranjih sten z ročnim ali strojnim postopkom. Pri ročnem slikanju uporablja mojster čopiče, valjčke, lopatice, razne gladilke, razne gobe in druge pripomočke za izdelavo slikarskih tehnik s posebnimi učinki. Pri strojni obdelavi uporablja razne brizgalke na zrak (kompreesorje), visokotlačne brizgalke, elevatorje za nanos kitov in plastičnih ometov, razne električne stroje za mešanje, struganje in brušenje starih slikanih površin, brušenje betona, čiščenje, sesanje, poliranje, ipd. Odvisno od predhodne obdelave podlage, njenega impregniranja oziroma grundiranja, je lahko različna podlaga, na katero se nanašajo dekorativne tehnike. Pri obdelavi podlag je pomembna izbira ustreznega materiala. Dekorativne poslikave lahko izvajamo z različnimi premazi kot so npr. apnene barve, disperzijske, akrilne ali alkidne barve, silikatno-silikonske barve, plastični ometi, premazi na bazi epoksidnih smol ali na bazi poliuretanskih smol, ipd. S sedanjo sodobno proizvodno tehnologijo so se dekorativne tehnike in materiali izredno spremenili oziroma dopolnili. Na notranjih zidnih površinah lahko s tem ustvarimo skoraj kakršno koli imitacijo. Dosežemo lahko videz reliefa usnjene površine, videz različnih kamnitih površin, videz skorje lesa, biserni videz, videz »Jeans« površine in še mnogih drugih imitacij. Pred izvedbo dekorativne obdelave mora biti površina dovolj suha, čvrsta in brez madežev olj ali podobnih nečistoč. Če nameravamo pridobiti enoten barvni ton podlage, površino prebarvamo z belo barvo. V primeru neravne površine, podlago z gladilko zgladimo s pomočjo kita, zbrusimo suho površino in impregniramo z akrilno emulzijo. Odvisno od vrste dekorativne tehnike se postopek dekorativne izdelave različno izvaja. Ob tem je pomembno, da je mojster dovolj seznanjen z izbrano dekorativno tehniko in se striktno drži navodil izvedbe s strani proizvajalca.
Zaključne okrasne letve
Intenzivne barvne stene so v sedanjih modernih bivalnih ambientih pogosto kombinirane z okrasnimi letvami (štukature). S tem te zopet postajajo vse bolj moden dekorativni dodatek bivalnih prostorov. Razlika med nekdanjimi in današnjimi sodobnimi okrasnimi letvami je ne toliko v njihovem videzu, ampak predvsem v materialu iz katerega so izdelani. Na trgu so v ponudbi okrasne letve iz stiropora, poliuretana ali gipsa. Ekstrudirane stiroporne letve so izdelane iz gostejšega oziroma težjega stiropora (teža cca 70 kg/m3), ekspandirane stiroporne letve pa iz lažjega materiala (cca 55 kg/m3). Slednje so lahko še dodatno površinsko toplotno obdelane. V ponudbi so tudi letve iz polistirena, ki imajo podobno trdnost kot gips (cca 400 kg/m3). Kvalitetnejše in bolj trdne okrasne letve kot iz stiropora so iz poliuretana. Tovrsten material ima posebno lastnost, da je gibljiv in hkrati trden, kar omogoča montažo na okrogle ali ovalne stene. Poliuretanske letve se enostavno čistijo, so odporne na vlago in temperaturne spremembe, ne vsebujejo strupenih snovi. Po večini imajo elegantne in poudarjene linije, kar je sicer odvisno od proizvajalca. Čeprav na prvi pogled zgleda montaža okrasnih letev hitro in enostavno opravilo, je to precej natančno delo. Zvrhana mera natančnosti je potrebna predvsem pri razrezu in montaži. Le na ta način bo mogoča poznejša hitra zaključna obdelava. Pred montažo letev morajo biti površine čim bolj ravne, da ne pride pozneje do vidnih neestetskih razpok med zidom in letvami.
Ponovno aktualne tapete
Medtem, ko so nekdanje tapete z enobarvnim potiskom že precej časa nazaj zginile iz naših domov, se v sedanje sodobne prostore zopet vse bolj vračajo v neštetih barvnih odtenkih in vzorcih. S sedanjo sodobno tehnologijo obdelav in tekstur ustvarijo proizvajalci tapet izredne vizualne učinke, ki jih lahko občutimo tudi z dotikom. Tako na primer tapeta iz pliša z enobarvnim ozadjem in velikim vzorcem deluje globinsko in je prijetno mehka na otip, s kristali na kovinskem ozadju tapete pa se doseže izrazito elegantno površino. Nekdanje tapete so bile izdelane na papirnati osnovi, ki pa so bile težavne za odstranjevanje. Sedanje tapete so izdelane iz papirja, flisa, vinila, netkanega tekstilija, svilnatega papirja, ipd. Papirnata tapeta je izdelana iz dveh slojev papirja, pri katerih je zgornji sloj potiskan. Takšna sedanja tapeta je s sodobno tehnologijo izdelana iz trpežnega papirja z različno debelino. Kot takšna je dimenzijsko in UV stabilna. Zagotavlja obstojnost nekje do 20 let, kar je sicer odvisno od proizvajalca in kvalitete tiska. Tapeta iz flisa je izdelana iz posebnega visokokakovostnega tekstilnega materiala, prilagojenega za tapete. Takšna tapeta se ne krči in razteza, kar omogoča hitro in enostavno namestitev. Pri tem se lepilo nanaša le na steno. Omogoča tudi njeno hitro in preprosto odstranitev po suhem postopku. Osnova vinilne tapete je prevlečen papir, ki je po tisku še toplotno obdelan. To poda vidni površini tapete izrazito atraktiven videz. S takšno obdelavo je tapeta primerna tudi za vlažen prostor in močneje obremenjeno steno. Netkani tekstilij je papirju podoben material, ki pa ima močnejša tekstilna vlakna. Zaradi močnejše strukture tapete se ta ne krči. S tem pri njeni namestitvi ni potreben nanos lepila še na njeno hrbtno stran., temveč ga nanesemo le na površino stene. Ker se material ne krči, se stiki nalepljene tapete ne spremenijo, niti se ne tvorijo mehurji. Bistveno bolj enostavno je tudi odstranjevanje takšne tapete. V največ primerih sedanjo tapeto namestimo le na eno steno, ostale stene pa pobarvamo v barve podobne tapeti. S tem si pridobimo učinek celovitosti prostora. Nižji prostor bo vizualno deloval višje, če bomo uporabili tapete z navpičnimi črtami. Ravno obratno bo visok prostor deloval nižji s tapetami z vodoravnimi črtami ali vzorci. Prostor bo deloval večji, če bomo uporabili svetle tapete in vzorce. Velik prostor bo deloval manjši s tapetami z veliki vzorci in močnimi barvami. Namestitev oziroma lepljenje tapete je poseg, ki zahteva nekaj ročne spretnosti. Podlaga mora biti gladka, suha in brez prahu. Nepravilnosti na podlagi kot so izbokline ali udrtine, prekrita tapeta ne bo zakrila. Celo nasprotno – te bodo še bolj vidne. Odvisno od vrste tapete premažemo njo, steno ali oboje s slojem ustreznega lepila. Trakove tapet previdno lepimo na steno. Ob tem smo pazljivi na stikih pasov, da se medsebojno povsod natančno prilegajo. Še posebno previdnost naj posvetimo različnim robovom površine, kjer je potrebno pravilno obrezati tapeto. Puste bele stene bivalnega prostora lahko zelo intenzivno popestrimo s tako imenovano fototapeto. Kot takšna je postala zlasti med mladimi pravi hit pri opremljanju bivalnih prostorov. Tako videz kot tudi material sedanje fototapete nimata prav nič skupnega z nekdanjo enolično stensko tapeto. Sedanja fototapeta je na voljo v neomejenih barvnih odtenkih, različnih materialih, reliefih in z različnimi vzorci ter poslikavami. Povsem individualno si lahko pridobimo celostenski vizualni videz narave, plaže, mesta, priljubljenega risanega junaka, ipd. Po naročilu je lahko izdelana tudi s fotografijo iz našega fotoaparata. Njo se natisne na tapeto s sedanjo tehnologijo digitalnega tiska, ki zagotavlja ne glede na povečavo slike zelo dobro vidnost že najmanjšega detajla na njej. Pogoj ob tem je, da je fotografija izdelana z visoko gostoto slikovnih točk. Poleg tega je s sedanjo digitalno tehniko možno prilagoditi odtenke barv na fototapeti, drugim barvam na stenah in ostale stanovanjske opreme, tako da je stilsko povsem usklajena s celotnim prostorom. Z razliko od nekdanje klasične tapete sedanja fototapeta tako kot stena omogoča, da prostor diha. Poleg tega lahko izbrano fototapeto natančno prilagodimo dimenzijam podlage. Ko izberemo motiv, proizvajalcu sporočimo točne dimenzije stene, na katero želimo namestiti fototapeto. Ta njo torej individualno izdela oziroma natisne na željene dimenzije. S takšno tapeto prekrijemo celotno steno od enega do drugega roba. S steno oblepljeno s fototapeto si pridobimo trodimenzionalni občutek prostora in si na ta način z njo optično razširimo prostor. S fotografijo narave si v zaprt prostor pridobimo občutek bivanja v naravi. Zaradi praktično kakršnegakoli videza fototapete, njo lahko umestimo prav v vsak prostor in to ne glede na stil opreme. Z neomejeno izbiro dizajnov tapete lahko njo prilagodimo glede na stil notranje arhitekture. Fototapeta je pogosta stenska obloga tudi med kuhinjskimi elementi, kjer pa zaradi prisotnosti vlage in za potrebe čiščenja moramo izbrati pralno tapeto ali tapeto na steklu. Fototapeto namestimo na ravno, čisto in suho podlago. Morebitno umazanijo, prah in ostanke vlage s površino stene najhitreje odstranimo s krpo iz mikrovlaken, ki ne pušča sledov. Morebitna novo nanešena zidna barva mora biti dobro posušena, kar pomeni, da se mora sušiti vsaj dva do tri tedne, preden namestimo fototapeto. Pri nekaterih vrstah fototapet je potrebno za njihovo namestitev posebno lepilo, ki ga predhodno nanesemo na steno. Fototapeto na površino z lepilom previdno in natančno nalepimo. Preprosto in hitro namestitev omogoča samolepljiva fototapeta. Njo lahko tudi enostavno in hitro zamenjamo, ko se naveličamo njenega videza, ne da bi pri tem kakorkoli poškodovali podlago. Ob njeni odstranitvi naj bo temperatura v prostoru najmanj 20°C. Delo si bomo olajšali, če bomo dodatno rahlo segreli tapeto (npr. s sušilcem za lase), saj toplota folijo zmehča.
Les potrebuje zaščito
Še bolj kot notranje stene in stropi potrebujejo redno nego z vzdrževalnimi premazi leseni elementi. Lesene površine morajo biti zaščitene zlasti pred vlago in raznim lesnim zajedavcem. K sreči je danes na trgu izredno veliko število raznih impregnacijskih sredstev, lužil, voskov, lazur in temeljnih premazov. Osnovno impregnacijsko sredstvo bo preventivno zaščitilo les pred napadom škodljivcev, lazura oziroma prekrivna barva pa ga bo zaščitila pred vremenskimi vplivi in dekorativno obarvala. Pred pričetkom barvanja nove lesene površine mora ta biti dovolj suha in obrušena, saj se bo le v tem primeru nanešena barva dovolj vsrkala. Najprej premažemo z osnovnim impregnacijskim premazom. Ta vsebuje poleg topil in smol še biocidna sredstva, s katerimi se uničujejo razni insekti, ki škodujejo lesu. Takšen premaz preprečuje tudi nastanek gob, ki se sicer rade pojavljajo na lesu v vlažnem okolju. Ob tem je potrebno opozoriti, da se biocidno sredstvo uporablja le v zunanjem okolju in prostorih kjer je veliko vlage (klet, kopalnica, kuhinja), medtem ko v notranjih prostorih, kjer so ugodne razmere, tega ni potrebno. Poleg zaščite pripomore osnovni premaz k manjši porabi naknadnih premazov, omogoča enakomeren ton in izboljšuje oprijem. Zaščitni premaz vsebuje biocidna sredstva, ki so zdravju škodljiva, zato je potrebno uporabljati zaščitne rokavice. Impregnacijski premaz hitro in enostavno nanašamo na les s pomočjo gobe, večjega čopiča ali celo potapljanja predmetov v premaz. S prekrivno barvo lahko pričnemo pleskati šele po 12-tih urah ali več od pleskanja z impregnacijo. Zaključni sloj je lazurni premaz, ki vsebuje razna topila, pigmente, alkidne smole in vodoodbojne snovi. Njegova osnovna naloga je, da zapre površino, s katerim prepreči sproščanje biocidov na površje in hkrati zaščiti les pred vremenskimi vplivi. Lazurni premazi se sicer delijo še na tankoslojne in debeloslojne lazure. Pri tankoslojni lazuri se na vsakem nanešenem sloju naredi tanek film na površini lesa. Značilnost debeloslojne lazure pa je debelejši film z dodatkom laka ali voska z večjim sijajem. Kot takšna se običajno uporablja za končni premaz po predhodnemu enemu ali dveh slojih tankoslojne lazure. Običajno na impregnirano površino nanesemo tri sloje lazurnega premaza. Med posameznim barvanjem naj poteče vsaj 12 ur. Debelina posameznega premaza ne sme biti ne predebela in ne pretanka. Pretanek premaz lesu ne bo dal zadostne zaščite. Pri predebelem sloju pa je nevarnost njegovega luščenja. V izogib temu naj upoštevamo podatek o porabi premaza glede na kvadraten meter, ki je na embalaži vsakega izdelka. V primeru, da bodo lesene površine izpostavljene sončnim žarkom, naj izberemo lazurni premaz z zaščito proti UV žarkom. Prekrivne lazure so na trgu v več različnih odtenkih, poleg tega pa jih lahko še dodatno mešamo med seboj. Temnejši odtenek pridobimo z dodajanjem temnejše lazure, svetlejšega pa z dodajanjem brezbarvnega premaza. Namesto prvotnih lazur na osnovi topil se sedaj za barvanje notranjih lesenih elementov, pa tudi drugod vse več uporablja lazure na vodni osnovi. Vzrok temu je predvsem večja ozaveščenost po čistem okolju in škodljivim vplivom na zdravje. Takšna lazura je namreč ljudem in okolju neškodljiva, nima neprijetnega vonja, je negorljiva, enostavno je redčimo z vodo, hitro se suši in ima dolgotrajno odpornost na obrabo. Kljub dejstvu, da takšno barvo redčimo z vodo, je premaz povsem odporen proti dežju in pranju z vodo. Med postopkom pleskanja barva na vodni osnovi ne sme zmrzniti, dokončen premaz pa lahko kljubuje zmrzali. Če se vodne kapljice vpijajo v les, je znak, da je stara prebarvana lesena površina potrebna obnove. Z obnovo lesa naj pričnemo takoj, ko opazimo prve razpoke na površini pokrivne barve. V nasprotnem primeru bo kmalu za razpokami prišlo do luščenja premaza, ki pa bo zahtevalo dolgotrajnejšo adaptacijo. Nepoškodovan les, ki je zaščiten s staro prekrivno barvo, enostavno le rahlo prekrtačimo s krtačo in tako odstranimo umazanijo ter slabo oprijete sloje starega premaza. Preko starega premaza nanesemo le dva sloja tankoslojne lazure ali en nanos debeloslojne lazure. Ob tem naj upoštevamo, da bomo z vsakim novim nanosom plasti barve površino potemnili, zato naj pazimo, da bomo že na začetku izbrali dovolj svetel odtenek barve. Če se na lesu že kažejo poškodbe lesa od škodljivcev (lesni insekti, gobe, glive, zelene alge), površino najprej skrtačimo. Da bo zaščita lesa kar se da uspešna, naj najprej ugotovimo vrsto škodljivca in obseg napadenega lesa. Na podlagi tega izberemo ustrezno impregnacijsko sredstvo za zatiranje lesnih škodljivcev, ki ga premažemo po celotni adaptirani površini. Ko se impregnacija temeljito presuši, po potrebi na poškodovano površino nanesemo kit za les. Nato leseno površino prepleskamo z dvema ali tremi nanosi tankoslojne lazure ali z enim oziroma dvema nanosoma debeloslojne lazure. Pomemben dejavnik za kakovosten premaz so tudi vremenski pogoji ob opravljanju dela. Idealne razmere za pleskanje so pri temperaturi od 20 do 25°C in pri 65% zračni vlagi. Nikakor ni priporočljivo pleskati pri nizkih temperaturah ali površine, ki so izpostavljene neposrednemu soncu. Zadosten končen učinek premaza tudi ne bomo dosegli na vlažni ali mokri površini.
Zaščita kovine
Največji problem kovinske površine je korozija. Njo se danes s sodobno tehnologijo proizvodov lahko prepreči z različnimi premaznimi sistemi. V prvi vrsti so to pokrivne barve oziroma emajli, plastificirane prevleke, kovinske prevleke iz cinka, aluminija, kroma, niklja, itd. Največ se seveda uporabljajo premazi. Prednost njih je v možnosti lastne izvedbe, velike izbire proizvodov, različnih barvnih odtenkov in možnost obnavljanja. Izbira premaza je odvisna od vrste površine in želje po končnem izgledu. Zlasti naj bomo pozorni pri »neklasični« kovinski površini kot je pocinkano jeklo, aluminij, baker ali medenina. Na njih se namreč zelo težko dovolj dobro oprimejo standardne potrošniške barve za kovino. Boljša izbira bo specializiran premaz, ki je posebej prilagojen izbrani površini. V pomoč pri izbiri barve naj upoštevamo podatke na njeni embalaži ali na spletni strani proizvajalca. Pri nanosu več slojev barve naj uporabimo, če je le možno barve istega proizvajalca. Tudi, če gre za barve istega proizvajalca, naj barve različnih kakovosti ne mešamo med seboj. Pri prenovi starega opleska z novim je priporočljivo, da na manjšem delu starega opleska pred barvanjem naredimo preizkus, če nova barva ne natopi ali zmehča stare. Pred začetkom vsakega nanosa naj barvo temeljito premešamo. Le v primeru izbranega načina nanašanja kot je npr. brizganje, naj barvo redčimo z razredčilom, predpisanim v navodilih. Barvo naj nanašamo v več tankih slojih, v časovnih presledkih, kakor je navedeno na navodilih embalaže. Če bomo pred nanosom naslednjega sloja površino rahlo obrusili s finim brusnim papirjem, si bomo pridobili lepši videz površine. Premaze za kovine se razdeljuje na enokomponentne in dvokomponentne. Med enokomponentne se štejejo alkidni, akrilni, vinilni, vinilakrilni, katranski in bitumenski premazi. Ti se sušijo z zrakom ali z izhlapevanjem topil. Med dvokomponentne se uvrščajo epoksidni, poliuretanski in katranepoksidni premazi. Njih moramo pred uporabo zmešati v pravilnem medsebojnem razmerju, ki je opisan na embalaži proizvoda (komponenta A in B). Večino premazov nanašamo v dveh postopkih. Najprej premažemo s temeljnim premazom, ki zagotavlja dobro oprijemanje premaza s podlago in preprečuje rjavenje. Ko se ta dovolj osuši, nanesemo zaključni oziroma pokrivni sloj, kateri poda končni videz izdelka. Pri klasičnih mokrih barvah je izkoristek njihovega nanosa le od 30 do 60%. Bistveno boljši izkoristek je pri prašnih barvah, kjer je lahko celo do 95%. Namreč proces prašnega barvanja omogoča sprotno vračanje neizkoriščene barve nazaj v proces barvanja. Na obdelovanec se oprime do 85% barve, preostali prašni delci se ujamejo v posebnih filtrih za zbiranje neuporabljene barve. V teh filtrih se barva prečisti in ponovno uporabi. Pri barvanju z mokrimi barvami je za zadostno zaščito potrebno nanesti več slojev, kar je dolgotrajen postopni proces. Prašne barve pa zagotavljajo povsem zadostno površinsko zaščito že v enem sloju. Za enak obdelovanec pri enaki debelini nanosa barvnega sloja porabimo precej več klasične mokre barve kot prašne barve, ki je suha snov. Ob tem je poraba energije pri zapekanju barve do 50% manjša, saj ni potrebno odpariti topila. Z enim nanosom prašne barve lahko dosežemo debelino plasti od 30 do 120 mikronov, kar pri klasičnem barvanju ni mogoče. Temeljne barve pred tem ni potrebno nanesti. Tudi z vidika varnosti in ekologije imajo prašne barve precej prednosti v primerjavi z mokrimi. Ker so prašne barve povsem suha snov, med postopkom barvanja ni nobenih izpustov hlapov. Takšne barve tudi ne vsebujejo topil ali drugih strupenih snovi. Ker ne vsebujejo hlapnih in vnetljivih sestavin, ne predstavljajo nevarnosti za vžig in eksplozijo. S tem je tudi skladiščenje, transport in uporaba enostavna, saj ni potrebno zagotavljati posebnih varnostnih ukrepov. V dekorativnem smislu so prašne barve povsem primerljive klasičnim mokrim ali jih celo presegajo. Ravno tako ponujajo širok spekter barvnih odtenkov, sijajev in posebnih strukturnih učinkov. Prašno barvanje je torej tehnika, pri kateri se barva v obliki prahu nanese na površino obdelovanca. Postopek se izvaja v komori s posebno pištolo, ki deluje na principu elektrostatike. Obdelovanec se ozemlji ali naelektri z določenim nabojem. Prašno barvo pa se naelektri z nasprotnim nabojem. S pomočjo stisnjenega zraka se barvo po transportnih ceveh privede do zračne pištole, kjer se naelektri in razprši po obdelovancu. Prašni delci se po njem enakomerno oprimejo, saj je zagotovljena elektrostatična privlačnost med barvanim obdelovancem in prašnimi delci. Na koncu postopka se nanešeno prašno barvo še utrdi s pečenjem v peči, kjer je obdelovanec za krajši čas izpostavljen temperaturi od 160°do 200°. S tem se sloj prašne barve postopoma utekočini in z ohlajanjem poveže v trdno celoto. Na ta način se pridobi enakomeren zaščitno-dekorativni barvni sloj z odlično antikorozivno zaščito, z visokim nivojem mehanske trdnosti sloja, dobro odpornostjo na kemikalije, temperaturo in vremenske pogoje. Postopek elektrostatičnega prašnega barvanja se lahko izvaja na električno prevodnih izdelkih, ki zdržijo temperaturo do 200°C. To so najrazličnejši izdelki iz jekla, aluminija, cinkanega jekla, inoxa in različnih zlitin (cinkove, železne, magnezijeve). Prašni način barvanja se uporablja pri širokem naboru izdelkov v kovinski galanteriji, gradbeništvu, gospodinjski opremi, izdelkih za prosti čas, avtomobilski industriji, kmetijski in gradbeni mehanizaciji, itd.
Peskanje površine
Kovinsko površino načeto od rje moramo pred nanosom novega premaza temeljito očistiti s krtačo oziroma brušenjem. Če je rja že globoko v kovinski površini, bo marsikdaj peskanje edina rešitev. Peskanje sicer pomeni čiščenje površin s pomočjo abrazivnega materiala, ki ga pod tlakom stisnjenega zraka nanašamo na obdelovanec. S takšnim postopkom dosežemo mehansko odstranitev nečistoč in korozije, s čimer površino očistimo oziroma jo pripravimo za nanos premaznega sredstva. S postopkom peskanja lahko popolnoma odstranimo tudi najbolj trdovratne nečistoče. Prav tako ga uporabljamo za čiščenje in utrjevanje površin, za doseganje različnih strukturnih in dekorativnih efektov – tako na kovini, kot tudi na plastiki, lesu ali steklu. Postopek peskanja lahko uporabimo tudi za lesene površine za učinek poudarjanje letnic lesa (umetno staranje) in čiščenje lesene površine, za odstranjevanje oblog na betonu, opeki ali kamnu, za čiščenje fasadne površine na stavbi, za odstranjevanje grafitov iz različnih podlag in tudi za matiranje steklene površine (vzorci, dekoracije, ipd). Poznanih je več načinov peskanja z različnimi principi delovanja. Ustrezno strojno opremo za peskanje izberemo glede na količino peskanja, velikost in obliko obdelovanca ali konstrukcije. Injektorski način peskanja je tehnika, s katero se ustvarja podtlak v peskalni šobi. Ta podtlak pa nato kontinuirano vleče peskalni medij v peskalno pištolo. Zračni tlak v pištoli potisne pesek skozi šobo in ji da kinetično energijo. Pri injektorskem peskanju uporabljamo medije z relativno majhno specifično težo (elektrokorunde, steklene kroglice ali pa plastični granulat). Tlačno peskanje je učinkovitejše od injektorskega in ga uporabljamo za čiščenje zelo korodiranih površin in pa za obdelavo masivnih predmetov. Postopek tlačnega peskanja se lahko uporablja tako v komorah za peskanje različnih sklopov in konstrukcij, kot tudi na terenu za peskanje različnih površin, npr. za odstranjevanje grafitov, peskanje vseh vrst konstrukcij, stavb, predmetov večjih velikosti ali teže, katere je v zaprte avtomatizirane komore nemogoče dobiti. Tlačno peskanje se uporablja tudi kot tehniko za utrjevanje površin. Turbinsko peskanje se uporablja za najbolj groba peskanja in sicer za peskanje profilov, odlitkov in manjših polizdelkov. Postopek se opravi tako, da turbina v katero dovajamo peskalni medij, le-tega na površino obdelovanca izstreli s silovito hitrostjo. S tem se odstrani korozija in druge nečistoče. Turbinsko peskanje je namenjeno predvsem grobim obdelavam. Peskanje s suhim ledom je novejša tehnika peskanja, ki pa zaradi svojih pozitivnih lastnosti postaja vedno bolj priznana in pogosto uporabljena. Prednosti tega postopka v primerjavi s ostalimi mediji so v tem, da je to neabraziven, nevnetljiv in neprevoden postopek čiščenja, je okolju prijazno in ne vsebuje sekundarnih onesnaževalcev kot so topila ali peski, omogoča čiščenje elementov na mestu (brez časovno potratnega razstavljanja), lahko se uporablja brez poškodovanja aktivnih električnih ali mehanskih delov ali povzročanja nevarnosti požara, uporaben je za odstranjevanje proizvodnih ostankov, čistil, onesnaževalcev, barv, olj in bioloških slojev, takšen postopek je lahko izjemno nežen in primeren npr. za čiščenje poškodb od dima s knjig, lahko pa je agresiven postopek, primeren za odstranjevanje varilne škarje z orodij, uporablja pa se lahko tudi za številne splošne čistilne aplikacije. Suhi led je sicer ogljikov dioksid (CO₂) v trdem agregatnem stanju in je zamrznjen pri -78°C. Ime suhi led je nastalo, ker pri sobni temperaturi prehaja iz trdnega v plinsko stanje. Postopek peskanja s suhim ledom je podoben klasičnemu peskanju s komprimiranim zrakom. Zaradi velike temperaturne razlike med materialom, ki se ga odstranjuje in suhim ledom, nastane temperaturni šok, ki razbije povezavo med dvema različnima materialoma. Ob tem postopku se suhi led uplini, odstranjeno umazanijo s površine pa pritisk komprimiranega zraka odpihne s površine. Utrjevanje površin (shot-peening) pomeni, da lahko s posebnimi tehnikami peskanja tudi utrjujemo površine na način, da na mikro ravni spremenimo strukturo površine. Postopek je znan tudi kot “mikrokovanje”. Rezultat postopka je trdnejša in odpornejša površina. Za peskanje uporabljamo različne medije. Mineralno peskalna medija sta kremenčev pesek in garnet. Kremenčev pesek je najpogosteje uporabljen brusilni mineral. Hitro se zlomi, kar ustvarja velike količine prahu, zaradi česar je izvajalec izpostavljen bolezni pljuč ter obstaja možnost za razvoj silikoze. Kremenčev pesek je zaradi tega nevaren za zdravje. S ciljem preprečitve ustvarjanja velikih količin prahu je med samim postopkom peskanja prevlečen s smolami za nadzor prahu. Prednost manjšega prašenja ima medij za peskanje, imenovan garnet. Ta je mineralnega izvora. Poleg tega, da se pri obdelavi z garnetom manj praši, je garnet tudi bolj obstojen material. Ker je oglat in trd abraziv, se uporablja za čiščenje, profiliranje in ima poudarek na hrapavosti površine. Je nekoliko temnejše barve kot kremenčev pesek. Sintetiziran peskalni medij je soda bikarbona, ki je je izjemno lahek ter mehak material. Uporablja se za čiščenje občutljivih površin, kjer se ne sme poškodovati osnovnega materiala, npr. za odstranjevanje grafitov, olj, masti, ipd. Dodatna sintetizirana peskalna medija kot stranska produkta sta bakrova in nikljeva žlindra. Bakrova žlindra ali granos / grit je najboljša alternativa kremenčevemu pesku. Granos se večkrat reciklira, saj sta njegova trdota in abrazivnost večja od kremenčevega peska. Je zelo uporaben pri pripravi materiala za površinsko zaščito, za hrapavljenje in za odstranjevanje umazanije. Prav tako vsebuje tudi manj praha, ni agresiven in ne magneten. Nikljeva žlindra je visoke gostote enkratna peskalna žlindra, sestavljena iz stranskega produkta proizvodnje niklja. Je idealen abraziv za splošne namene uporabe, vključno z ladjedelnicami, mostovi in za splošno industrijsko rezkalno čiščenje. Nikljeva žlindra zagotavlja visoke izboljšave produktivnosti v primerjavi s tradicionalnimi abrazivi. Poznani so še sintetizirani mediji, ki so umetno proizvedeni. Eden takšnih je aluminijev oksid (korund), ki se uporablja pri peskanju zaradi svoje trdote in moči. Veliko se uporablja kot abraziv, tudi kot precej cenejši nadomestek za industrijski diamant. Aluminijev oksid je najboljša izbira za abraziven medij, kot tudi za pripravo površine za barvanje. Silicijev karbid (korund) je spojina silicija in ogljika, ki se pogosto uporabljajo povsod, kjer se zahteva visoka vzdržljivost, kot so avtomobilske zavore in sklopke ter keramične ploščice za neprebojne jopiče. Gre za izjemno trden peskalni medij. Stekleni granulat je izdelan iz recikliranega stekla steklenic in se uporablja za agresivno profiliranje površin in za odstranjevanje prevlek kot so epoksi, barve, vinil, premog, katran in elastomeri. Steklena zrna so lažja od mnogih žlinder, kar omogoča večjo učinkovitost. Med plastične medije spadajo akril, melamin, urea, poliester in clear-cut. Njihove prednosti so teža, prilagajajo se kotom površine, na voljo so v različnih trdotah in so odlična izbira za odstranjevanje barv ter drugih organskih premazov z občutljivih podlag. Organski peskalni medij so mlete orehove lupine, ki se uporabljajo za občutljive površine, npr. za zlato ali srebro, usnje in podobno. Med kovinske peskalne medije se uvrščajo jeklene kroglice in sekanci. Jeklene kroglice se uporabljajo za čiščenje kovinskih površin. Omogočajo poliranje in s tem gladke zaključke. Jeklene kroglice manjših velikosti naredijo gladke površine, medtem ko večje jeklene kroglice naredijo bolj grobe površine. Nerjaveče jeklene kroglice omogočajo hitrejši zaključek del, odpravljajo potrebo po dragih rešitvah in zaviralcih rje ter zmanjšujejo stroške skladiščenja. Uporabljajo se za poliranje površin, pa tudi za agresivne procese. Njihova bistvena prednost je masa, saj so težje od ogljikovega jekla. Večja teža zato dodatno pritiska na površino, kar vpliva na hitrost zaključenega procesa. Jekleni sekanec je idealen za agresivno čiščenje. Učinkovito bo odstranil nesnago z jeklenih in kovinskih površin. Mehkejši je od aluminijevega oksida in se ne zlomi tako hitro, zaradi česar je idealen za uporabo v letalstvu. Oblikuje in ustvari primerno površino za vrhunski oprijem barve, epoksi, emajl, gume in drugih premazov. Način in intenzivnost peskanja sta odvisna tako od stopnje poškodovane površine kot tudi od različnih ravneh zahtevane kakovosti obdelane površine. Rezultat očiščene površine je odvisen od številnih dejavnikov. To so teže delca peskalnega medija, hitrosti delca, udarnega kota delca, oblike delca, gostote udarcev in pokritosti delcev glede na kg/m2 površine.
pripravil: M.A.