Vzdrževanje avtomobila

Redno in pravilno servisiranje avtomobila je za njegovo dobro kondicijo, našo varnost in tudi za držanje vrednosti vozila najbolj pomemben dejavnik. Zato je pomembno, da izberemo le tistega serviserja, ki mu dovolj zaupamo. Ob tem pa bo precej lažje, če bomo tudi mi sami seznanjeni vsaj z osnovnim vzdrževanjem avtomobila.

Da bo naš avtomobil z leti aktivne uporabe kar se da dobro ohranjen, je pomembno ne samo njegovo redno vzdrževanje, ampak tudi pravilen način vožnje. S tem bomo ohranili dobro kondicijo motorja. In ne samo to. Znatno se bo poznalo tudi pri porabi goriva.

Kako do ekonomične vožnje?

Hladen motor naj ne priganjamo v visoke obrate. Ne samo da bo s tem motor bolj obremenjen, porabil bo tudi bistveno več goriva. V času dokler se motor ne segreje na delovno temperaturo, naj se ga drži v srednjem območju vrtljajev.
Kratke vožnje so neprimerno bolj potratne kot dolge. Avtomobil pri kratki vožnji porabi dvakrat do trikrat več goriva kot pri dolgi. Da motor brezhibno deluje, mora po njegovem hladnem zagonu vbrizgalni sistem v valje dovajati večjo mešanico goriva. Izogibajmo se torej le nekaj kilometrov vožnje po hladnem zagonu.
Pravočasno naj prestavljamo v višjo prestavo. Takoj, ko odpeljemo z mesta, naj prestavimo v drugo prestavo. Pri približno 2000 motornih vrtljajih na minuto naj prestavimo v višjo prestavo. En liter/100 km bo večja poraba goriva, če bomo pri hitrosti 50 km/h namesto v peti prestavi vozili v tretji. Prej, ko bomo posegli po prestavni ročici, več goriva bomo privarčevali. Če se bomo vozili v višjih prestavah, bo motor imel nižje vrtljaje. Ker je s tem mešanica goriva in zraka manjkrat vbrizgana v zgorevalne prostore, je poraba goriva manjša. Če bomo vozili v višjih prestavah, bomo privarčevali od 10 do 20%, kot če bi sicer vozili v nizkih prestavah.
»Težka« noga na pedalu plina lahko precej vpliva na porabo goriva. Že z zagonom motorja se prične varčna vožnja, pri čemer naj nogo ne pritiskamo na pedalu za plin. Ob speljevanju naj pritisnemo pedal plina le do 3/4, zatem pa čim prej prestavimo ročico v drugo prestavo. Če bomo pri pospeševanju močneje pritisnili na pedal plina do želene hitrosti in nato prestavili v višjo prestavo, bo manjša poraba goriva. Namreč pri vsakem odvzemanju plina motor zavre, kar hkrati pomeni izgubljanje moči in nastajanje izgub.
Med vožnjo naj uporabljamo pedal za zaviranje le toliko kolikor ga je potrebno in nič več. Naglo speljevanje in zaviranje pospešuje porabo goriva. Torej vožnja naj bo čim bolj enakomerna.
Če z avtom stojimo pred semaforjem ali v zastoju več kot 20 sekund, je priporočljivo njega ugasniti. Tudi v prostem teku motor namreč porablja gorivo. V povprečju približno 1 liter na uro delovanja. Nekateri so ob tem skeptični, da je pogosto ugašanje in zaganjanje motorja za njega škodljivo. Večkratno zaganjanje ogretega motorja vpliva le na hitrejšo obrabo zaganjača. Vendar, če je motor v dobrem stanju in ga ni potrebno zaganjati dolgo časa, ne sme priti do večje obrabe zaganjača.
Razlog za večjo porabo goriva je lahko tudi dodatna teža na ali v avtomobilu. 100 kilogramov dodatne teže v avtomobilu naj bi povečalo porabo goriva za približno 0,3 litra na 100 prevoženih kilometrov. Nameščeni strešni prtljažnik poleg dodatne teže povzroča tudi zračni upor, kar neposredno vpliva na porabo goriva. Prazen prtljažnik na strehi povzroči tudi za liter in pol večjo porabo na 100 prevoženih kilometrov.
Delovanje klimatske naprave v avtomobilu ravno tako povzroči povečano porabo goriva. Odvisno od tipa klimatske naprave, višine naravnane klimatizirane temperature in modela klimatske naprave je poraba zaradi nje višja od 0,2 do 2,1 litra/100 km. Klimatsko napravo naj pravilno uporabljamo. Pri visoki zunanji temperaturi naj ne pretiravamo z nizko klimatizirano temperaturo. Razlika med zunanjo in notranjo temperaturo naj ne bo večja od 6°C.
Pomemben je tudi primeren tlak v pnevmatikah, saj preslabo napolnjene gume doprinesejo večjo porabo goriva. Namreč prenizek tlak v pnevmatikah poveča kotalni upor. Od njegove velikosti pa je odvisna poraba goriva. Za 1,5 bara prenizek zračni tlak v pnevmatikah poveča porabo goriva za 0,15 litra in več. Poleg tega se naj izogibamo zelo širokim pnevmatikam, saj večja kot je njihova širina, večji je kotalni upor.
Redni servisi z menjavo kvalitetnega olja ravno tako doprinesejo k varčnejši vožnji. Če motor ni redno servisiran, umazani in zamašeni filtri za zrak ter gorivo in zamašene vžigalne svečice precej povečajo porabo goriva. Obrabljene zavorne obloge med vožnjo tudi v času, ko ne zaviramo, rahlo drsajo po zavornem kolutu, kar zopet povzroča večjo rabo goriva. Razlika v kvaliteti olja doprinese tudi k različni porabi goriva. Iz raziskav je ugotovljeno, da je z uporabo visokokakovostnega olja na sintetični osnovi od 2 do 6% manjša poraba goriva kot z uporabo mineralnega olja. Kljub temu, da je sintetično olje enkrat dražje od običajnega, se njegov nakup priporoča zlasti v primeru veliko prevoženih kilometrov. V primeru, da imamo pogoste vožnje na kratke razdalje z neogretim motorjem, je varčevalni učinek sintetičnega olja še toliko bolj očiten.

Kaj zajema servisni pregled?

Od nastanka prvega avtomobila je poteklo že več kot 100 let. Tehnologijo mehanskega nadzora in upravljanja motorja so zamenjale elektronske komponente. Nekdaj je skoraj vsak spreten lastnik avtomobila njega sam servisiral v domači garaži. Danes je to preteklost, saj že sam poseg v elektronske sklope zahteva temu namembno računalniško, strojno in programsko opremo. Zaradi elektronskih komponent sedaj serviser potrebuje bistveno več znanja in nenehnega usposabljanja, kot ga je nekdaj z mehanskimi komponentami.
Na koliko časa oziroma koliko pretečenih kilometrov je potrebno opraviti servisni poseg, je razvidno v servisni knjižici. Za lažji nadzor imajo sedanji avtomobili vgrajene elektronske prikazovalnike servisnih intervalov. Ti nas opozorijo čez koliko časa oziroma kdaj je potreben naslednji servis. Nekdaj smo morali sami preverjati in preračunati s pomočjo števca pretečenih kilometrov kdaj bo nastopil čas servisa. Ob tem se je pogosto zgodilo, da smo s servisom zamudili. Sedanja elektronika to možnost izključuje.
Vsaj en dan pred načrtovanim servisom se naj pri avtomehaniku najavimo in dogovorimo za čas prihoda in čas prevzema avtomobila. Večina sedanjih avtomehanikov nudi najem nadomestnega vozila, ki ga v primeru potrebe lahko izkoristimo.
Ob sprejemu našega vozila v servisno delavnico se naj pri avtomehaniku pozanimamo kaj vse bo zajemal servis. Predvsem mu naj razložimo vse naše zahteve in morebitne motnje, ki so se dogajale pri delovanju avtomobila. Omenjene zahteve serviser zapiše na delovni nalog, ki ga mi podpišemo. Če med servisnim pregledom avtomehanik ugotovi napako, ki bi z materialom ali storitvijo bila večje vrednosti, naj se z njim dogovorimo, da nam še pred posegom to sporoči in poseg nadaljuje le z našim dovoljenjem. S tem si bomo preprečili morebitno neprijetno presenečenje ob prevzemu vozila, ki se (čeprav poredko) lahko zgodi. Po opravljenem servisu in pred prevzemom avtomobila nam avtomehanik na delovnem nalogu pokaže katere storitve in materiali so bili zajeti v delu. Na podlagi naloga nam izda račun. Ne pozabimo, da opravljeno storitev potrdi z žigom v servisni knjižici.
Praviloma pri vsakem servisnem pregledu avtomehanik zamenja motorno olje in filter olja, preveri in po potrebi dolije hladilno tekočino in tekočino za pranje stekel, nadalje preveri še žaromete, stanje akumulatorja in nivoja kisline, debeline sprednjih in zadnjih zavornih oblog, nivoja zavorne tekočine ter stanja pnevmatik in tlaka v njih. Z računalnikom analizira pomnilnik napak elektronskih sestavnih delov vozila in resetira prikazovalnik servisnih intervalov. Glede na starost in število prevoženih kilometrov vozila opravi dodatne posege. Med te se šteje zamenjava zračnega filtra, bencinskega ali naftnega filtra, filtra potniškega prostora, zavorne tekočine, hladilne tekočine, svečk, jermenov, itd.
Po 80.000 do 120.000 prevoženih kilometrov je na vsakem avtomobilu potrebno izvršiti veliki servis. Ta zajema poleg rednega servisiranja še menjavo zobatega jermena in vodne črpalke. Čeprav je zaradi obsežnega dela ta servis precej drag, je za avtomobilski motor nujno potreben. V primeru, da se med delovanjem motorja strga pogonski jermen, so posledice poškodbe motorja lahko usodne.

Motorno olje

Staro obrabljeno motorno olje se sčasoma zasiči z nečistočami. S tem nič več ne zagotavlja svoje osnovne naloge z boljšim mazanjem in hlajenjem motorja, zmanjševanjem trenja in obrabe gibljivih delov motorja; skratka z večjo trajnostjo vseh delov motorja. Pojav nečistoč v olju je sicer normalna posledica obrabe sestavnih delov motorja. V njih pa sta zajeta tudi prah in ostanki zgorevanja. Če obrabljeno olje predolgo časa ostane v delujočem motorju, se ta sčasoma z njim zamaže in lahko utrpi tudi trajne poškodbe vitalnih delov motorja. Popravilo takšnega motorja je običajno zelo drago. Tudi če vozilo stoji, se v motorju ravno tako zbirajo razne nečistoče in se s tem olje kvari. Zato je potrebno tudi v primeru manj prevoženih kilometrov zamenjati olje.
Menjava motornega olja ni vezana izključno na število prevoženih kilometrov. Ta je odvisna tudi od drugih dejavnikov. Prvi je predvsem način vožnje. Vleka tovorne ali počitniške avtoprikolice, ponavljajoče kratke razdalje pri zimski temperaturi, pogosti tek motorja pri najnižjem številu vrtljajev, več kot polovica časa vožnje pod hitrostjo 50 km/h ali pogoste vožnje v mestnem režimu se uvrščajo med težke pogoje vožnje, ki povzročajo večjo obremenitev motorja. V teh primerih se priporoča polovični servisni interval.
Oljni filter ima nalogo, da skrbi za čistost olja in zbira nečistoče ter odpadne delce, ki nastanejo z obrabo delov motorja. Pomembno je, da se z vsako menjavo motornega olja zamenja tudi filter. Kljub menjavi olja v starem filtru ostane od 2 do 4 decilitra starega olja, v katerem se zadržujejo nečistoče. Te se zaradi tako imenovanega By-pass ventila, ki spusti novo olje vključno s starimi nečistočami mimo filtra, takoj pomešajo z novim oljem.
Kljub temu, da nas utripajoča lučka na armaturni plošči opozori na morebitno minimalno količino olja v motorju, je priporočljivo, da skozi leto večkrat preverjamo nivo motornega olja. Približno na vsakih dva tisoč kilometrov, še posebej pa pred daljšim potovanjem. Na merilni palici mora ta vedno biti med oznakama za minimalno in maksimalno količino. Če je nivo olja pod oznako minimalne količine, naj ga dolijemo v motor še preden nadaljujemo z vožnjo.
Manjša poraba olja je sicer normalen pojav pri vseh avtomobilskih motorjih. Višina porabe ni odvisna samo od starosti avtomobila in pretečenih kilometrov, temveč tudi od vrste motorja in tudi posameznega proizvajalca.
Vsako olje seveda še zdaleč ni primerno za vsak motor. Na trgu so motorna olja precej različnih kakovosti, ki se razlikujejo tudi glede na vrsto motorja. Mineralno olje je na osnovi surove nafte, popolnoma sintetično olje je na osnovi kemičnih in petrokemičnih sestavin, polsintetično olje pa je kombinacija obeh. V kolikor izberemo neustrezno olje, lahko pride celo do poslabšanja delovanja motorja. Mednarodne norme kot so ACEA, API in ILSAC razvrščajo motorna olja glede na njihovo kakovost. Enako normo lahko ima mineralno, sintetično ali polsintetično olje. Sintetično olje ima praviloma bolj kvalitetno lastnost mazanja. V knjižici vzdrževanja, kjer je navedena oznaka primernega motornega olja, se lahko prepričamo o njegovi ustrezni uporabi.
Glede na servisni interval, ki je določen v servisni knjižici, se zamenja tudi filter za gorivo. Ta je ravno tako pomemben za nemoteno delovanje motorja. Če se ta zamaši, gorivo ne more dotekati v zadostni količini, kar povzroči slabše mazanje in posledično lahko tudi okvaro črpalke goriva.

Zavorni sistem

Glede varnosti vožnje je zavorni sistem poleg pnevmatik in amortizerjev najbolj pomemben element vsakega avtomobila. Zato ga je potrebno vseskozi redno vzdrževati z menjavo obrabljenih zavornih ploščic in zavorne tekočine. Preverjati je potrebno tudi stanje diskov, čeljusti in bobnov. Hitrost obrabe omenjenih zavornih delov ni odvisna samo od števila prevoženih kilometrov, temveč še posebej od načina vožnje. Kolikor bolj pogosto in intenzivneje bomo pritiskali na zavore, toliko prej se bodo obrabile zavorne ploščice. Pri voznikih s pogostim in sunkovitim zaviranjem je lahko celo do petkrat hitrejša obraba zavornih delov. Znaki za obrabljenost zavor pa so nestabilnost vozila z vibriranjem volana in zanašanjem, hrupno in grobo zaviranje s cvilečim zvokom, dolg odzivni čas zavor in daljša zavorna pot, občutek vibracij v pedalu ter sprememba barve in razpokana površina diskov. V kolikor se pojavi eden od teh znakov, naj čim prej obiščemo avtomehanika. Vedeti moramo, da zavorni sistem že nekaj časa pred omenjenimi znaki ni več popolnoma učinkovit.
Potrošen del zavornega sistema so zavorne ploščice. Ob pritisku na zavorni pedal, ploščice pritiskajo na zavorne diske, s čimer se omogoči zaviranje vozila. Pri tem procesu se kinetična energija pretvori v toplotno. Zaradi tega so zavore izpostavljene zelo visokim mehanskim obremenitvam. Obraba zavornih diskov je posledica trenja ob zaviranju. Postopoma zavorne ploščice obrabijo tudi diske. Ko so ti pretanki, jih je potrebno zamenjati. Vedno je potrebno zamenjati oba zavorna diska na kolesih, saj bosta sicer zavorni obremenitvi različni na desnem in levem kolesu. Iz tega razloga so zavorni diski v ponudbi le v parih. Ob menjavi diskov je smotrno zamenjati tudi ploščice, saj obrabljene ploščice bistveno hitreje poškodujejo zavorno površino novega diska.
Neposredno po servisiranju zavornega sistema oziroma po zamenjavi njegovih delov naj se med prevoženimi prvih 500 km izogibamo nepotrebnega močnega zaviranja z avtomobilom, saj ima lahko zavorni sistem z novimi deli na začetku slabšo zaviralno zmogljivost kot običajno. Z drugimi besedami to pomeni, da se morajo zavore dovolj uteči.

Izpušni sistem

Spremembe zvoka izpušnega sistema, neobičajne vibracije, vonj po izpušnih plinih v potniškem prostoru, prevelika poraba goriva in ropot pri speljevanju ali ropot z drgnjenjem medsebojnih kovinskih delov so znaki, da izpušni sistem ne deluje pravilno in ga bo potrebno popraviti ali celo zamenjati.
Vmesni lonec, izpušni lonec, cevi in katalizator sestavljajo izpušni sistem. Celoten sistem poteka od prednjega motorja do zadnjega dela vozila.
Izpušni lonec je namenjen za zmanjševanje hitrosti, hrupa in temperature. Njegova naloga je tudi, da z izločanjem izpušnih plinov odstranjuje in sčisti škodljive drobne delce, nastale med zgorevanjem goriva. V vmesnem oziroma ekspanzijskem loncu se znižuje tlak in hitrost izpušnih plinov, s tem pa duši hrup. Cevi povezujejo vse dele izpušnega sistema.
Prečiščevanje izpušnih plinov oziroma njihovo zmanjševanje na najmanjšo možno mero je glavna naloga katalizatorja. V katalizatorju se škodljivi izpušni plini spremenijo v okolju bolj prijazno zmes CO2, vode in dušika. V ohišju katalizatorja, ki je je izdelano iz nerjaveče pločevine, se nahaja keramična sredica, oplemenitena z dragoceno kovino kot je platina, paladij in rodij. Sredica ima obliko satja in je sestavljena iz množice prepustnih kanalov, skozi katere prehajajo izpušni plini.
Celoten izpušni sistem je izpostavljen zelo močnim toplotnim in mehanskim obremenitvam. Vibracije, ki jih povzroča motor, tresljaji na neravnem vozišču, agresivna sol, vlaga, dež in blato lahko povzročijo zunanje poškodbe ali pojav korozije na izpostavljenem delu izpušnega sistema. Poškodbo notranjih kovinskih sten cevi pa povzročijo zelo visoke temperature izpušnih plinov, ki lahko presežejo 900°C in njihove agresivne komponente. Zato je pomembno, da je izpušni sistem izdelan iz dovolj kvalitetnega materiala.
Kdaj moramo zamenjati izpušni sistem je odvisno od modela avtomobila, načina njegove vožnje in okolja v katerem se uporablja. V največ primerih je potrebno izpušni sistem oziroma njegov del zamenjati po osmih do desetih letih. Katalizator lahko celo prej. Njegova delovna doba je od 70000 km do 100000 km. Napake v delovanju motorja, napačna uporaba goriva, slabe vžigalne svečke in kabli, večkratni neuspešni zagoni motorja in vžig motorja s pomočjo vleke vozila so najbolj pogosti vzroki za poškodbo katalizatorja oziroma njegovo pregretje. Če ima poškodovani katalizator stopljeno keramično sredico, naj še pred njegovo zamenjavo poiščemo in odpravimo vzrok nastale poškodbe katalizatorja. Šele zatem pa njega tudi zamenjamo. Do poškodbe ohišja katalizatorja marsikdaj privedejo tudi močnejši udarci in vibracije s katerimi je obremenjeno vozilo.
Predvsem kratkotrajne vožnje obremenjujejo izpušni sistema, saj se v kratkem času nabrani kondenz v izpuhu nima časa izločiti, kar povzroči krajšo življenjsko dobo izpušnega sistema. Priporočljiva je vsaj enkrat mesečno daljša vožnja z vozilom, da lahko vsa vlaga iz izpuha izhlapi. Pri pranju vozila z visokotlačnim čistilcem voda ne sme vstopiti v izpušno cev ali celo v lonec.

Avtomobilske pnevmatike

Avtomobil je v stiku z cestiščem le na nekaj kvadratnih centimetrov, kar je v primerjavi s celotno spodnjo površino avtomobila, zanemarljivo. Edini stik z cestiščem je preko pnevmatik in če so te dotrajane, hitro nastane nesreča na cesti. Kakovost pnevmatik oziroma njihova obrabljenost je eden ključnih dejavnikov za varno vožnjo, pa vendar ravno na njihov račun še vedno velik delež voznikov varčuje z odlašanjem menjave pnevmatik.
Podaljšano enakomerno obrabo pnevmatik lahko dosežemo z rotiranjem pnevmatik. To pomeni, da na pretečenih pet do sedem tisoč kilometrov načrtno zamenjujemo njihova mesta na vozilu. Pnevmatike menjamo v smeri naprej / nazaj, tako, da ostanejo na isti strani vozila (ohranijo isto smer vrtenja). Vsaka pnevmatika namreč nosi različno težo vozila, kar je posledica različnih obrab. V kolikor je kljub temu obraba pnevmatik precej neenakomerna, se je priporočljivo oglasiti pri vulkanizerju. Ta bo preveril tlak in uravnoteženje pnevmatik in po potrebi tudi optično nastavitev vozila.
Najmanjša dovoljena globina profila na katerikoli pnevmatiki znaša 1,6 mm. Vendar je priporočljivo, da se njih zamenja z novimi, ko se globina kanalov zmanjša pod 2,5 mm.
Po slovenskih predpisih morajo s 15. novembrom biti vsa vozila opremljena z zimsko opremo. V kolikor sneg pobeli ceste že pred tem datumom, velja predpis obvezne zimske opreme že prej. Za zimsko opremo velja, da morajo vsa osebna vozila biti opremljena s štirimi zimskimi pnevmatikami (M+S) z minimalno globino profila 3 mm ali s štirimi letnimi pnevmatikami, ki imajo ravno tako vsaj 3 mm globino profila ter dodatne snežne verige v priboru.
Pred nakupom zimske pnevmatike naj preverimo, da ta ni starejša od štirih let. Ne glede na njeno obrabljenost ta po tem obdobju izgubi sposobnost optimalnega oprijemanja cestišča. Štirimestna oznaka DOT na pnevmatiki nam razkrije njeno starost. Na primer oznaka DOT 3212 pomeni, da je bila pnevmatika izdelana v 32. tednu leta 2012.
Visoki popusti pnevmatik naj nas preveč ne zavedejo. V nekaterih primerih gre tukaj za prodajo opuščenih programov starejših letnikov. Ker je lahko zelo velika cenovna razlika (tudi tretjino cene) med dvema pnevmatikama sicer enakih dimenzij, vendar različnih hitrostnih razredov, naj bomo pozorni tudi na slednje. Da gre za kakovostno pnevmatiko, nam veliko pove že ime proizvajalca.
Na boku vsake pnevmatike lahko opazimo še veliko različnih številk in oznak, ki imajo vsaka svoj pomen. Najbolj pomembna je oznaka o velikosti. Na primer 185/65 R15 79T pomeni, da je 185 mm širina pnevmatike, 65 je višina pnevmatike v % glede na njeno širino, R je zgradba pnevmatike (radialna, kar pomeni pnevmatika brez zračnice), 15 je premer platišča v palcih (colah), 79 je indeks nosilnosti in določa največjo dovoljeno obremenitev pnevmatike pri ustreznem zračnem tlaku pri največji dopustni hitrosti vožnje s to pnevmatiko, T je indeks hitrosti in določa največjo dovoljeno hitrost vožnje s to pnevmatiko.
Od leta 2012 je vsaka nova pnevmatika označena z dodatno oznako EU. Ta razkriva kakovost pnevmatike na podlagi dejavnikov izkoristka goriva, oprijema na mokri podlagi in zunanjega kotalnega hrupa. Izkoristek goriva je označen z barvno lestvico razredov od A do G. A (zelena barva) je najboljši izkoristek goriva, G (rdeča) je najslabši. Pnevmatika razreda A v primerjavi s pnevmatiko razreda G na 1000 kilometrov lahko prihrani več kot 6 litrov goriva.
Oprijem pnevmatike na mokri podlagi je označen z razredi A (najboljši oprijem) do F (najslabši oprijem). Avtomobil z vsemi štirimi pnevmatikami razreda A bo tako ob polnem zaviranju pri hitrosti 80 km/h imel 18 metrov krajšo zavorno pot kot vozilo z pnevmatikami razreda F.
Višina hrupa pnevmatike je na nalepki prikazana s sliko zvočnika s črnimi valovi. 1 črn val predstavlja tiho pnevmatiko (3 dB ali več pod omejitvijo EU). 2 črna valova predstavljata zmerno tiho pnevmatiko (med omejitvijo EU in vrednostjo 3 dB pod njo). 3 črni valovi predstavljajo hrupno pnevmatiko (nad omejitvijo EU).

Optimizacija elektronike motorja

Elektronska krmilna naprava pri sedanjih novejših avtomobilskih motorjih nadzoruje delovanje motorja in določa optimalno nastavitev vžiga svečk, vbrizga goriva, nadzira polnilni tlak, izpušne pline, kakovost goriva, itd. Vsaka takšna krmilna naprava mora zagotavljati varnost in vzdržljivost motorja glede na raznolikost vožnje. To pomeni, da je naravnana na maksimalno varno stopnjo. Zaradi različnih tržnih zahtev kot so stroški izdelave serijskih motorjev in zavarovalni razredi je elektronska nastavitev delovanja motorja še dodatno zaščitena. Z drugimi besedami to pomeni, da delovanje motorja ni tako učinkovita kot bi sicer lahko bila.
Z optimizacijo programov krmilne motorne elektronike oziroma s tako imenovanim chip tuningom ali power-boxom je možno dodatno povečati učinkovitost motorja. Zaradi povečanja trenutne količine vbrizganega goriva in pritiska polnjenja turbine se doseže boljši izkoristek in boljše delovanje motorja. S tem je motor močnejši in živahnejši. Ker se bistveno dvigne navor v celotnem območju vrtljajev, se s tem izboljšajo pospeški vozila. Zmanjša se poraba goriva pri vožnji v območju največjega navora, medtem ko pri dinamični vožnji z višjimi vrtljaji motorja poraba goriva naraste. Končna hitrost avtomobila se bistveno ne spremeni, saj ima motor zaščito z blokado vrtljajev. Od 20 do 40% se na ta način poveča moč in navor pri vozilih s turbo polnilnikom.
Postopek optimizacije krmilne elektronike motorja poteka tako, da se najprej z merilno napravo na valjih opravijo razne meritve in testi, s katerimi se ugotovi pričakovan izkoristek moči. Montaža programskih rešitev v vozilo je dokaj enostavna in hitra. Ob tem ni nikakršnega mehanskega posega v motor. Res pa je, da se v primeru garancijske dobe vozila s posegom v elektroniko motorja na nepooblaščenem servisu njo avtomatsko prekine.
Zaradi še vedno zadostne tolerance glede na način vožnje in okoljskih razmer je odveč bojazen, da bi se s spremembo parametrov v krmilnem programu škodovalo motorju. Poleg tega za sedanjo zaščito motorja skrbi tudi sama krmilna naprava, katera z različnimi dodatnimi programi preverja prilagojenost parametrov predpisanemu področju.
Če se že odločimo za predelavo motorja s chip tuningom ali power-boxom, naj izberemo le tistega, ki je razvit na takšen način, da nikdar ne presega, niti ne dosega meje zmogljivosti motorja in njegovih komponent. Življenjska doba vozila se s tem ne sme zmanjšati. Za dosego tega pa je pomembna tudi pravilna vožnja predelanega avtomobila. Hladen motor se ne sme obremenjevati s priganjanjem v višje obrate. Uporabljati je potrebno kvalitetno motorno olje. Po večji obremenitvi motorja se njega naj takoj ne ugasne, temveč zadnjih nekaj kilometrov vožnje narediti z umirjenim motorjem ali avtomobil za nekaj časa pustiti v prostem teku.

Vzdrževanje karoserije

S kakovostnejšo pločevino in boljšo karoserijsko zaščito so avtomobili zadnjih generacij precej bolj odporni na rjo kot avtomobili izpred dveh in več desetletij. Vendar v naših vremenskih razmerah, kjer so velike razlike v temperaturah, dež, vlaga, zmrzal, sneg tudi sedanji avtomobili niso imuni na nastanek rje. K njenem nastanku pa usodno pripomore še zimsko soljenje cest. Na poledenili ali zasneženi cesti posuta pesek in sol lahko povzročita trajne poškodbe še tako kakovostno zaščiteni karoseriji. Pesek povzroči mikromehanske poškodbe na pločevini, na teh mestih pa sol kemično reagira oziroma poškodovana mesta oksidirajo. Za preprečitev poledice na cesti vzdrževalci uporabljajo magnezijev klorid. Le-ta izrazito agresivno deluje na lakirano pločevino in tudi na plastiko ter steklo. Zaradi tega je v zimskem času še toliko bolj pomembna redna higiena avtomobila. V tem času naj njega operemo vsaj na vsakih 10 dni. Poleg vidne avtomobilske pločevine naj operemo tudi spodnji del avtomobila oziroma njegovo podvozje, saj je to seveda najbolj izpostavljeno zimski soli s ceste. Poleg tega pa veliko kovinskih delov ni tako zaščitenih proti rjavenju kot vidni del avtomobilske karoserije. Če avto vozimo na čiščenje v avtopralnico, naj obiščemo le sodobno avtopralnico, ki v svoji ponudbi nudi tudi pranje podvozja. V primeru, da umazan avtomobil direktno peljemo na avtomatsko pralno stezo, nabrani pesek in skupki umazanije v kombinaciji s pralnimi krtačami kaj hitro povzročijo praske na laku karoserije. Zato naj predhodno z visokotlačnim čistilcem in ročno krtačo temeljito operemo celotno karoserijo.
Sedaj že večina proizvajalcev avtomobilov zagotavlja več kot 10 let garancije na prerjavenje pločevine karoserije. Vendar z določenimi pogoji, ki jih mora lastnik avtomobila upoštevati pri njegovem vzdrževanju in preventivnih pregledih.
Znano je, da je pločevina nekaterih znamk avtomobilov bolj odporna kot od drugih. V kvaliteti pločevine se lahko razlikujejo tudi modeli avtomobilov sicer istega proizvajalca. Vsekakor pa je pocinkana pločevina bolj odporna na rjo kot če je ta samo prelakirana.
Naleteli kamniti drobci izpod kolesa sosednjega ali našega lastnega vozila s časom povzročijo na vsaki avtomobilski pločevini drobne poškodbe z točkovnimi odrgninami in praskami. Občasno naj natančno pregledamo lak pločevine in poiščemo nastale poškodbe. Drobne poškodbe enostavno in hitro popravimo s korekturnim lakom. Zatem karoserijo spoliramo s polirnim voskom.

Popravilo karoserije

Skoraj na vsakem avtomobilu tekom svoje življenjske dobe slej ko prej pride do nezgode s trkom avtomobila ali vsaj do nastanka manjših prask. Zlasti pri manjši poškodbi avtopločevine se kot prvo pojavi vprašanje zamenjati poškodovani del karoserije z novim ali ga sanirati s kleparskim in ličarskim popravilom. Poleg velikosti poškodbe je odločitev seveda odvisna tudi od tega ali imamo avto s strani zavarovalnice kasko zavarovan oziroma na kakšen drug način v primeru poškodbe avtopločevine. Zagotovo pa bo na to vprašanje lažje od nas odgovoril mojster avtoklepar, ko si bo ogledal poškodovano karoserijo. Vedeti pa moramo, da je udarjeni del pločevine tudi po sanaciji manj trden in ob ponovni nesreči predstavlja večjo nevarnost. V primeru hujše poškodbe pločevine je marsikdaj bolj smotrn nakup novega avtomobilskega karoserijskega dela.
Z dovolj strokovno kleparsko in ličarsko sanacijo karoserije lahko kar precej podaljšamo življenjsko dobo vozila, saj s tem preprečimo rjavenje in propadanje avto pločevine. Vendar strokovna sanacija pločevine zahteva veliko mero natančnosti, vsaka površnost pa se prej ali slej pokaže s pojavom rje ali kakšne drugačne deformacije na karoseriji. Popravilo karoserije našega avtomobila zaupajmo le usposobljenima avtokleparju in avtoličarju, ki imata s tem že dolgoletne izkušnje.
Poškodovano avtomobilsko pločevino bomo najbolj preprosto in tudi najceneje popravili s tako imenovanim hladnim popravilom, kjer ne bo potrebnega lakiranja pločevine. Vendar takšen način sanacije bo uporaben le pri manjših poškodbah pločevine z manjšimi vdrtinami in vdolbinami, pri katerih lak še ni poškodovan oziroma počen. Hladen način sanacije pločevine je tudi do 50% cenejši od klasičnega kleparsko – ličarskega popravila. Popravilo je tudi bistveno hitrejše. Običajno je to opravljeno že v enem dnevu. Poleg tega odpade naša skrb zaradi možnosti nepravega odtenka lakiranega dela vozila. Vendar ob tem bodimo previdni, saj je na trgu veliko mojstrov, ki uporabljajo različne metode hladnih popravil pločevine. Izberimo takšnega, ki uporablja pravilno tehniko in orodja, ki ne poškodujejo barvnega nanosa na avtomobilu. Zlasti ob predhodnih poškodbah na karoseriji lahko ob nestrokovni izvedbi lak poči. V tem primeru bo potreben nov barvni nanos.
V največ primerih se takšno metodo sanacije avtopločevine uporablja pri poškodbah od toče, lahko pa tudi pri ostalih poškodbah vdrtin oziroma vdolbin pločevine. Sanacija je možna na celo do 20 cm široki vdrtini, kar pa je precej odvisno od pločevine oziroma od modela vozila in lokacije poškodbe.
Postopek klasičnega popravila in barvanja karoserije avtomobila poteka po naslednjem zaporedju. Najprej mojster v kleparski delavnici na poškodovanem vozilu izvede popis škode, oziroma pregleda katere dele je potrebno zamenjati ali popraviti. Na osnovi tega nam izda predračun stroškov popravila in novih nadomestnih delov. Poškodovane karoserijske dele na dvigalu odstrani z vozila in jih zamenja z novimi ali s kleparskim orodjem sanira oziroma poravna poškodovano pločevino. Težje poškodovano vozilo mojster popravi na ravnalni mizi. To je sicer posebej za takšna popravila namenjena naprava, s katero mojster hitro in natančno popravi poškodovano karoserijo v prvotno stanje.
Poravnani del pločevine, na kateri ostanejo različne nepravilnosti, mojster najprej zbrusi z brusnim papirjem. Zatem pločevino razmasti in na poravnano površino nanese poliestrski kit. Odvečni osušeni kit zbrusi najprej z grobim in nato s finim brusnim papirjem do stopnje prvotne linije pločevine. Vse dele vozila, ki se ne bodo lakirali, mojster zatem ustrezno zaščiti.
Sledi ličarski postopek sanirane pločevine v posebej za to namenjeni lakirnici oziroma lakirno – sušilni komori. Pomembno je, da ličarski mojster uporabi dovolj kvalitetne vse ličarske materiale kot so temeljni laki in predlaki na dvokomponentni osnovi in zaščitni antikorozijski premazi ter mase kot so fugirni kiti, izolacijski premazi in tesnilne mase. Večji in usposobljeni avtoličarji imajo lastno mešalnico barv, kjer v najkrajšem času pripravijo (več ali manj) identično barvo originalnemu tonu na vozilu.

Popravilo ali zamenjava stekla

Najbolj krhki deli avtomobila so vetrobransko, stransko in zadnje steklo. Zato naj njim posvetimo še toliko več pozornosti. Ker vetrobransko steklo zagotavlja celo več kot 34% karoserijske stabilnosti celotnega avtomobila, je to še kako pomembno za našo in sopotnikovo varnost.
Poleg avtomobilske nesreče na vetrobranskem steklu nastanejo največkrat poškodbe še zaradi kamenčkov, ki ob vožnji priletijo izpod koles vozila pred nami (cca 85% do 90% poškodb vetrobranskih stekel), zaradi debelejših zrn toče, zaradi vloma, padcev predmetov, ipd. Poškodba na steklu lahko nastane celo ob nenadnem padcu zunanje temperature pri nevihti.
Vetrobransko steklo dobro očistimo in bodimo pozorni na majhne poškodbe zvezdičaste oblike (oblika pajka oz. pajčevine). Pozornost namenimo zlasti črnim robovom stekla, kjer so poškodbe težje opazne. Če se pojavi kakršnakoli pomanjkljivost ali poškodba na steklu, moramo njo takoj odpraviti, sicer lahko steklo na poškodovanem mestu kadarkoli poči. Poškodovano avtomobilsko steklo ima le še 30% svoje prvotne trdnosti. Zaradi neugodnega načina vožnje kot je npr. vožnja po udrtinah na cesti, preko robnika pločnika, ipd. bo steklo še toliko bolj hitro počilo. Hitrejša poškodba stekla nastane tudi zaradi temperaturnih razlik oziroma uporabe klimatske naprave v avtomobilu, medtem ko se zunanja stran stekla pri vročem poletnem soncu lahko segreje tudi na več kot 60°C. Podobne razmere v obratni smeri so lahko tudi pozimi, ko je zunanja temperatura močno pod ničlo, znotraj avtomobila pa uporabljamo gretje. V zimskem času zaradi taljenja zmrznjenega stekla že pri majhni njegovi poškodbi v lasasto razpoko pride vlaga, ki ponovno zamrzne in steklo tako poči.
Takoj ko opazimo poškodbo na steklu, naj poškodovano mesto zalepimo s posebnim obližem, ki preprečuje vdor vlage in umazanije v poškodovani del stekla. Zatem naj čimprej pokličemo ustreznega mojstra za zamenjavo ali popravilo avtomobilskega stekla. Da se razpoka na steklu ne bi širila, naj v tem času ne izpostavljamo avtomobila na soncu, ne usmerjamo pihanje klime v vetrobransko steklo in temperaturo znotraj avtomobila znižujmo postopoma, zaradi vibracij in potiska zraka naj ne loputamo z vrati avtomobila, izogibajmo pa se tudi vožnji po udrtinah ceste. S takšnim pravilnim postopkom bomo začetno manjšo poškodbo stekla omejili, kar bo mojstru omogočilo namesto zamenjave celega stekla le njegovo sanacijo mesta poškodbe. To pa bo seveda veliko ceneje. Celo za cca 5 krat manj nas bo stalo popravilo stekla kot njegova zamenjava.
Vetrobransko steklo lahko mojster popravi v primeru, da je na njem manjša razpoka ali le odrgnina. S primernim orodjem in posebno sanacijsko tekočino lahko poškodbo popravi že v 30-tih minutah. Po popravilu ima steklo zopet svojo popolno trdnost. Na popravljenem steklu se vidnost poškodbe zmanjša za 85 do 90%. Na mestu udarca kamenčka ostane le malenkostno vidna poškodba v videzu posušene kapljice vode. Sanirana poškodba je tako malo vidna, da jo običajno niti ne najdemo več.
Če se na vetrobranskem steklu pojavi razpoka daljša od 2,5 cm oziroma je večja od površine kovanca za 2 evra, bomo njega morali zamenjati. Stransko in zadnje steklo moramo takoj zamenjati tudi že ob manjši razpoki. Ta dva se sicer ob poškodbah največkrat popolnoma razbijeta, medtem ko se vetrobransko steklo zaradi dveh zlepljenih plasti ne razbije tako hitro. Naše vozilo ne bo uspešno prestalo tehnični pregled, če bo poškodba vetrobranskega stekla večja od 10 milimetrov.
Če se večja poškodba na avtomobilskem steklu ali se to zdrobi, je pomembna predvsem hitra odzivnost serviserja. Torej, da ima steklo za določeni model avtomobila na zalogi in njega s pomočjo primernega orodja in s kvalitetnim lepilom zamenja že v nekaj urah. Specializirani in izkušeni mojstri zamenjajo steklo celo že v 90-tih minutah. Nekateri serviserji nudijo tudi montažo stekla na terenu, drugi imajo nadomestno vozilo za čas popravila.
V primeru sklenjene zavarovalne police, ki vključuje kritje poškodb na steklih, s popravilom vetrobranskega stekla načeloma naj ne bi imeli nobenih stroškov. Večina mojstrov, ki se profesionalno ukvarja s popravilom ali menjavo avto stekel, sodeluje z večino zavarovalnic in tako namesto nas sami uredijo vso potrebno dokumentacijo z zavarovalnico.
Vedno več avtomobilov ima asistenčne sisteme ADAS. Takšen sistem je povezan tudi z vetrobranskim steklom. Zaradi tega je potrebno po menjavi takšnega sistema njega ponovno umeriti oziroma kalibrirati. Izberemo naj le vrhunskega serviserja, ki ima na voljo vsa potrebna orodja. V tem primeru je ta postopek celo pomembnejši od same menjave stekla, saj sistemom zaupamo in v primeru njihovega nedelovanja je ogrožena naša in sopotnikova varnost v vozilu. Menjava stekla torej ni več postopek kot je bil pred 20-timi leti, ko smo lahko celo sami zamenjali avtomobilsko steklo. Sedaj so stekla zelo kompleksna, ki jih je potrebno zalepiti z dvokomponentnim lepilom. Težave se povzročijo tudi pri izrezu stekla z različnimi noži, ipd. Mojster mora uporabiti takšno rezilo, ki ne poškoduje karoserije (npr. posebna vrvica iz mikrovlaken). S poškodbo karoserije nastane rja, posledično s tem pa tudi steklo ni več 100% zalepljeno s karoserijo. Zagotovo ni vredno tvegati in izbrati serviserja, ki nima vseh teh znanj, materialov in orodij.

Zatemnitev stekla

Večjo zasebnost znotraj avtomobila, boljšo zaščito pred vročino in UV žarki (samo nekatere folije) in manjšo nevarnost vloma v avtomobil bomo lahko dosegli z zatemnjenimi stekli. S takšnimi stekli dragocenost, ki jo pozabimo na avtomobilskem sedežu, od zunaj ne bo vidna. Pri tem pa vidljivost iz notranjosti vozila v okolje ne bo motena. Poleg tega je izboljšana tudi varnost, saj nameščena folija na steklu omogoča njegovo izboljšano trdnost. Pri razbitju stekla ostanejo njegovi koščki na foliji in se ne razletijo po notranjosti avtomobila. Hkrati je zatemnjeno steklo tudi bolj odporno na praske in udarce. Celo do 80% zatemnitvena folija prepreči pregrevanje notranjosti vozila. Posledično s tem seveda tudi pripomore k bolj optimalnem delovanju klimatske naprave in manjši porabi goriva. Zaradi bistvenega zmanjšanja prodora sončnih žarkov znotraj vozila se prepreči obarvanje in preperelost plastičnih in oblazinjenih notranjih avtomobilskih delov. Razlog za odločitev zatemnjenega avto stekla je tudi v preprečitvi zaslepljenosti med vožnjo. Vsekakor močna sončna svetloba in intenzivno bleščanje v glavo voznika vplivata na njegovo utrujenost. Zatemnitvena folija tudi prepreči nenadno zaslepljenost zaradi nenadnih močnih direktnih sončnih žarkov. Pomemben faktor, da se zatemnjena stekla vse bolj pojavljajo na avtomobilih je seveda tudi v estetskem videzu, saj vozilo deluje bolj usklajeno in estetsko dovršeno.
Običajno tonirano steklo ne vsebuje UV filtrov in s tem UVA žarki prodirajo tudi skozi takšno steklo. Avto steklo s perfomirano folijo ima vgrajeno UV zaščito. S tem prepreči škodljivo UV žarčenje tudi do 99%.
Ker temnjenje avto stekel pomeni naknadna predelava vozila, mora takšen avtomobil opraviti homologacijski pregled. Vse predelave se vpišejo v homologacijski kartonček. Večina serviserjev, ki opravljajo temnjenje stekel, nudijo tudi ureditev vse potrebne dokumentacije za vpis predelave vozila v homologacijski kartonček.

Nova dajatev odsluženega vozila

Z odsluženim in nič več uporabnim avtomobilom do nedavnega nazaj nismo imeli kakšnih večjih obveznosti. Odjavljen avtomobil smo dostavili na avto odpad in zgodba je bila zaključena. S 1. aprilom letošnjega leta je začel veljati nov Zakon o dajatvah na motorna vozila, ki uvaja dajatev na odjavljeno vozilo. Njo mora plačevati vsak lastnik avtomobila, ki v enem letu po njegovi odjavi iz prometa, njega ponovno ne registrira ali preda v razgradnjo pooblaščenemu izvajalcu. Ob tem je izjema vozilo s statusom starodobnika. Dajatev bo potrebno plačevati vsako leto znova v obdobju 10-tih let od zadnje odjave vozila. Če se avtomobil v tem času znova registrira, začne ta doba ponovno teči ob naslednji odjavi vozila. Višina dajatve za odjavljen avtomobil se določi v višini 25-odstotne letne dajatve, ki je za tako vozilo določena, brez upoštevanja oprostitev ali znižanj plačila letne dajatve. Ob tem znesek ni manjši od 25 evrov.
Omenjeno dajatev ne bomo plačevali, če bo iz evidence registriranih vozil razvidno, da je bil avtomobil oddan v razgradnjo v skladu s predpisi o varstvu okolja. Dajatev tudi ne bomo plačevali, če bomo predložili policijski zapisnik, iz katerega je razvidno, da je bilo vozilo ukradeno ali v primeru, da predložimo dokazilo, da je bilo vozilo registrirano v drugi državi.
Ob morebitni prodaji avtomobila moramo torej poskrbeti za prenos lastništva vozila na novega lastnika. Če bo novi lastnik avtomobila njega kadarkoli pozneje odjavil iz prometa za več kot eno leto in ne bomo prenesli lastništva, bomo namreč postali zavezanec plačila dajatvi.

pripravil: M.A.

Najbolj brano