Uporabni vrtni pripomočki
Brez vrtne kosilnice si niti ne znamo zamisliti lepe okrasne trate. Brez visoke grede je vzgoja sadik na zelenjavnem vrtu bolj mučna. Brez sedežne garniture in zunanje letne kuhinje pa tudi ni pravega počitka na vrtu in druženja s prijatelji.
Za delo ali počitek na vsakem večjem okrasnem ali zelenjavnem hišnem vrtu so njegov sestavni del tudi uporabni vrtni pripomočki kot je vrtna kosilnica, visoka greda, sedežna garnitura in tudi letna kuhinja. V večjih trgovskih vrtnih centrih je ponudba teh pripomočkov izjemno bogata. Tako kot je raznolika ponudba vrtnih izdelkov, so raznolike tudi njihove cene. Nerazumljivo nizka cena naj nas ne zavede, saj se običajno za tem skriva slaba kakovost izdelka.
Izbira ustrezne vrtne kosilnice
S pogosto košnjo vrtne trate in še zlasti, če je večja travna površina, je potrebno imeti dovolj kakovostno in zmogljivo kosilnico. Z globalizacijo trga so v ponudbi vsemogoče vrste kosilnic. Dobimo jo lahko za manj kot 100 evrov, lahko pa je tudi več tisoč evrov. Vse je odvisno od tega kakšno kvaliteto želimo in koliko zmogljiva naj bi bila kosilnica. Če bomo izbrali ceneno kosilnico iz diskontne prodaje, bo ta mogoče primerna za košnjo le nekaj kvadratnih metrov travne površine. Za kakšno resno košnjo pa ta gotovo ne bo. Z večjo konkurenčnostjo proizvajalcev vrtne opreme so tudi profesionalne kosilnice postale dostopne lastnikom hišnih vrtov. Torej cena kosilnice naj nam ne bo na prvem mestu pri njenem nakupu. Bolj kot to naj upoštevamo kolikšno površino in kolikokrat bomo kosili, kolikšna bo predvidena višina trave in kakšen bo naklon košenih površin. V ponudbi so kosilnice s košem za zbiranje pokošene trave in brez njega. Če bomo izbrali kosilnico opremljeno s košem, je pomembno, da je ta dovolj velik, saj ga bomo sicer morali preveč pogosto prazniti. Za manjšo travno površino kot je hišni okrasni vrt, je primerna le vretenasta kosilnica z ročnim, električnim ali akumulatorskim pogonom. Za večjo travno površino pride v poštev zlasti rotacijska kosilnica z bencinskim motorjem. Njena slaba plat se mogoče kaže le v tem, da njiena rezila travo ne odrežejo temveč jo odsekajo. S tem sveže odrezane travne bilke nekoliko porumenijo. Strižna kosilnica travo bolj precizno odreže na škarjast način in s tem ohrani zelen videz sveže pokošene površine. Dvotaktna kosilnica ali kosilnica z oljno črpalko je primerna za košnjo na strmem naklonu. Za ravno travno površino je primernejša kosilnica s štiritaktnim motorjem. Pri nekaterih izvedbah kosilnic sta motor in rezilo zaščitena z avtomatsko drsno sklopko, ki preprečuje preobremenitev. Sklopka rezil ustavi delovanje rezila, medtem, ko motor deluje. Tako lahko brez težav prečkamo peščene poti ali izpraznimo koš. Ponoven zagon motorja ob tem ni potreben. Kvalitetnejša profesionalna kosilnica ima visok vrtilni moment z nizko hrupnostjo. Za večjo travno površino in zahtevnejše pobočje nam bo precej olajšala delo samohodna kosilnica. Ta ima lahko pogon na sprednja ali zadnja kolesa. Za strme terene pa je tudi opcija s pogonom na vse štiri kolesa. Vrtna kosilnica naj ima enostaven mehanizem za omogočanje nastavitve višine košnje, saj je ob prvi spomladanski košnji ali košnji v sušnem času priporočljivo, da je pokošena trata nekoliko višja. Odvisno od tipa kosilnice je njeno ohišje lahko iz plastike, aluminija ali pločevine. Plastično ohišje ima prednost v nerjavenju, vendar z leti izgubi prožnost in je s tem večja možnost poškodb. Aluminijasto ohišje ravno tako ne rjavi, se pa pri močnejšem udarcu ohišje lahko hitro poškoduje. Če je ohišje kosilnice iz pločevine, je pomebno, da je ta dovolj debela. Le takšna bo odporna na korozijo več let. Dobra lastnost pločevinastega ohišja pa je v tem, da lažje prenaša udarce. Če nam košnja trate ni v veselje ali nam zmanjkuje časa za vrtna opravila je rešitev robotska kosilnica, ki delo košnje opravi brez nas. Popolno avtomatska kosilnica deluje samostojno. To pomeni, da se ji s programom ukaže kateri dan, ob kateri uri ter katero področje naj sama kosi brez naše prisotnosti. Ko konča nalogo, se sama odpelje do bazne postaje in se napolni do naslednje naloge. Po končani inštalaciji kosilnice njo še programiramo. To opravimo lahko sami ali prodajalec kosilnice pri njeni montaži. Za brezhibno delovanje takšne kosilnice mora želeno področje košnje biti ožičeno. S tem je področje njenega delovanja omejeno. Znotraj ožičenja pa kosilnica deluje samostojno. Ožičenje je nemoteče, saj njega vpnemo v zelenico in ni vidno. Lahko pa ga tudi vkopljemo. Glede področja delovanja je robotska kosilnica zelo primerljiva z motorno kosilnico na gorivo. Nekatere robotske kosilnice premagujejo tudi večje naklone. Za učinkovitost košnje je najbolj pomembna montaža ožičenja, s katerim se ji določi košnjo okrog dreves, grmičevja in ostalih preprek. V primerjavi z motorno kosilnico na gorivo je pri robotski bistveno manjša poraba energije oziroma izpusta emisij, pa tudi s povzročanjem hrupa ni težav. Deluje na lasten akumulator in je s tem majhna poraba energije. Takšna kosilnica omogoča redno košenje in mulčenje. Za seboj ne pušča sledov trave, saj jo zmelje v prah, kar pa je za travo naravno gnojilo. Pri kosilnici na gorivo se običajno vedno zajame enako smer košnje, robotska pa kosi zelenico v različnih smereh, kar omogoča zelenici, da bolje raste navpično in s tem daje lepši videz. Avtomatizirana kosilnica pa ni primerna za košnjo travnika, v gozdu, kamnitem področju in neobdelani travnati površini.
Izbira ustrezne visoke grede
Pridelava domače zelenjave je v visoki gredi vsekakor lažja in bolj enostavna. Zaradi tega je kot takšna primerna zlasti starejšim uporabnikom ali gibalno omejenim osebam, saj lahko v njih stoje ali tudi sede vrtnarimo. Poleg tega je prednost pridelave zelenjave v gredi tudi v tem, da se zemlja v njej hitreje segreje in počasneje ohlaja. Zaradi hitrejšega segrevanja je še toliko bolj uporabna pri zgodnji spomladanski pridelavi zelenjave. Z uporabo zastirke, zemlja tudi bolje zadržuje vodo in vlago. Ker so v gredi koncentrirano gosteje zasajene rastline, je preprečena rast plevela in hkrati ustvarjena boljša mikroklima za rast. Prihranimo tudi pri prostoru, saj rastline lahko rastejo po celotni površini grede. Navsezadnje je odlika visoke vrtne grede tudi v lepi popestritvi okolice. Z različno ponudbo njenih oblik, ta omogoča zelo lično umestitev v okolico. Njo lahko postavimo tudi v urbano okolje (na beton ali asfalt), lahko celo na balkon ali teraso. Visoka greda je lahko sicer izdelana iz različnih materialov kot je kamen, opeka, različni reciklirani ali kompozitni materiali, vendar najbolj pogosto se uporablja les. Kot prvo je pomembno, da je konstrukcija grede izdelana iz pravilno izbrane vrste lesa, saj sicer v stiku z zemljo hitro propade. Poleg tega mora biti visoka greda tudi pravilno postavljena in zmontirana. Najcenejši je smrekov les. Za njega pa je znano, da v stiku z vlago hitro propade. Tudi če bo naša greda izdelana iz debelejših smrekovih sten (4 ali 5 cm), ne bomo bistveno podaljšali življenjsko dobo, saj takšna greda običajno ne strohni, temveč razpade, ker njeni konstrukcijski povezovalni elementi s časom popustijo. Zadostna debelina smrekovih sten visoke grede je 28 milimetrov. Visoko gredo iz smrekovega lesa lahko globinsko in površinsko zaščitimo z ustreznim sistemskim premazom, kar bo sicer podaljšalo njeno življenjsko dobo, vendar s tem bodo v gredi prisotne nenaravne snovi, v kateri pa naj bi gojili domačo »zdravo« zelenjavo. Če že bomo zaščitili les, naj uporabimo le naravna olja za njegovo zaščito. Dobra alternativa smreki je macesnov les, ki je na vlago bolj odporen. Zlasti sibirski macesen je s svojo gostoto lesa zelo trajen. Njega nam niti ni potrebno zaščititi s premazom, saj sam s časom razvije svojo zaščito. Zaradi tega tudi s časom nekoliko spremeni barvo v sivi odtenek. V primerjavi s smrekovo steno grede je macesnova lahko tanjša in zadostuje že debelina 22 mm. Z namenom podaljšanje življenjske dobe lesene konstrukcije je priporočljivo, da so notranje površine sten visoke grede zaščitene s čepkasto PVC folijo, katera preprečuje stik lesa z zemljo. Z vgrajeno pocinkano mrežo na dnu visoke grede voluharju in ostalim glodalcem preprečimo vstop vanjo. Ob tem je pomembno, da ima mreža trajno življenjsko dobo. Manj kvalitetne sadjarske mreže iz pocinkane žice niso priporočljive, saj se s časom na določenih mestih sloj cinka odkruši iz žice in s tem mreža hitro propade. Sodobna alternativa klasični leseni vrtni gredi je greda iz kompozitnega WPC materiala. V tem primeru so deske izdelane iz večinske lesne mase (bambus in druge vrste lesa) in dodanimi polimernimi sestavinami (HDPE). Z dodano UV zaščito proti nastajanju gub greda ne spreminja barve in strukture. Pomembna odlika WPC materiala je v njegovi odpornosti na različne zunanje vremenske razmere, kar je za vrtno gredo seveda zelo dobrodošlo. Takšna greda je odporna tudi na plesen in lesno gobo. Ravno tako tudi ne potrebuje vzdrževanja z barvanjem ali oljenjem desk. Ustrezno sestavljene kompozitne deske omogočajo kroženje zraka in s tem dobro prevajanje toplote v zemljo, kar pa omogoča hitrejšo rast rastlin v gredi. Določene izvedbe WPC gred omogočajo nastavitve dna na poljubno višino. Takšno dno je ojačano in prevlečeno z zaščitnim filcem, ki filtrira odvečno vodo. Hkrati pa tudi zadržuje večjo količino vode, ki služi za zadostno vlažnost zemlje. Predvsem zelo dobro stabilnost in trajnost izdelka bomo dobili z uporabo kamnite visoke grede, ki ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja. S takšno gredo bomo ustvarili rešitev, ki se bo zelo dobro vklopila v naravni vrtni ambient. Sedanji prefabricirani sistemi iz žic, poimenovani »gabioni«, omogočajo enostavno in hitro lastno izdelavo visoke grede. Za postavitev ne potrebujemo betonskega temelja, ampak le utrjeno podlago iz zgoščenega gramoza in peska. V košaro kamenje ustrezne velikosti naložimo ročno. In sicer tako, da so obrnjeni s plosko stranjo na mrežo, ter s tem ne štrlijo iz nje. Kolikor bolj dosledno bomo zložili kamenje na vidni strani košare, toliko lepši videz kamnite grede bomo s tem dosegli. Pri izbiri gabiona oziroma žične košare naj upoštevamo, da bo le-ta izdelana iz ustrezne debeline žice, z njeno zadostno natezno trdnostjo in zaščito pred vremenskimi vplivi (vroče cinkanje žice). Košara naj ne vsebuje štrlečih koncev žice. Priporočljiva višina katerekoli visoke grede je vsaj 80 centimetrov. S tem bo dovolj visoka, da bomo lahko v njej vrtnarili brez sklanjanja. Da se izognemo težavam z odvečno vlago in s tem gnitju korenin, pa naj vsekakor bo korito grede visoko vsaj 30 cm. Dolžina grede je lahko več ali manj poljubna, njena širina pa naj bo takšna, da bomo z rokami lahko brez problema segli do sredine širine grede. To pomeni, da naj njena širina ne bo večja kot 140 centimetrov skupaj z ogrodjem. Nekatere visoke grede so za cca 40 cm dvignjene od tal, kar zagotavlja še manj sklanjanja ob vrtnarjenju. Fiksno zaprt spodnji del takšnih gred pa preprečuje manjšim škodljivcem vstop v zaboj. Če imamo potrebo po pogostem premikanju visoke grede, so v ponudbi tudi izvedbe na koleščkih. Lesena konstrukcija grede naj vsekakor ne bo neposredno v stiku z zemljo. Pred postavitvijo grede naj na zemljina tla namestimo šest enakomerno porazdeljenih betonskih plošč. V primeru, da bo greda stala na travi, naj s površine odstranimo travno rušo v globini 20 do 30 centimetrov. Če bomo visoko gredo enostavno le napolnili s prstjo in v njo zasadili sadike, to za uspešno rast sadik ne bo dovolj. Najprej naj na dnu grede izdelamo drenažo. To storimo tako, da dno prekrijemo z debelejšimi in drobnejšimi vejami, ki bodo tvorile kompaktni in hkrati zračno plast. Za uspevanje rastlin bo drenaža iz vej boljša kot iz kamenja, pri katerem bo poleti pretoplo in pozimi prehladno. Na drenažni sloj nasujemo še nerazpadlo kompostno plast. Šele na to pa nasujemo v gredo prst, ki naj bo kvalitetna vrtna zemlja. Na trgu so v ponudbi tudi visoke grede z že vgrajenim drenažnim sistemom, sestavljenim iz dveh plasti naravnih mineralnih vlaken, ki so odličen izolator, z veliko zmožnostjo vpijanja in skladiščenja vode. Takšni sistemi zelo dobro opravljajo funkcijo drenaže, saj zmorejo že 1 m2 vsrkati okoli 60 litrov vode. Na ta način se dobro spodbuja razvoj koreninskega sistema, rast in razvoj rastlin. Visoka greda naj bo nameščena na dovolj osončenem mestu v smeri sever - jug, oziroma tako, da bo osončena celotna greda, saj bodo le tako rastline v njej dovolj lepo uspevale. Če bo greda osončena le z ene strani, naj pri sajenju pazimo, da višje rastline ne bodo senčile nižjih. Pri poziciji namestitve naj pazimo, da gredo ne postavimo na območje vrta, kjer zastaja voda. Vedeti moramo, da se s pridelavo zelenjave v visoki gredi rastline precej bolj hitro izsušijo kot prosto v zemlji, zato moramo predvideti tudi zadostno zalivanje. Rešitev tega je lahko kapljični zalivalni sistem. Vrtnarjenje v visokih gredah je v zadnjih letih med slovenskimi vrtičkarji postal pravi hit. Trg se je temu seveda prilagodil z zelo obširno ponudbo raznovrstnih izvedb visokih gred. Med njimi imajo nekatere več ali manj uporabne dodatke, ki še dodatno olajšajo vrtnarjenje v njih. Ena takšnih je izvedba z vgrajenim velikim zalogovnikom vode, ki lahko shrani približno 20 litrov rezerve vode. S tem je nam potrebno zalivati rastline le na cca 7 do 10 dni. Pogostost zalivanja je sicer odvisna od velikosti lesene grede in vrste rastlin. Medtem, ko pri klasični visoki gredi voda odteče iz zabojnika, pa pri gredi z zalogovnikom voda postopoma pronica skozi drenažne luknjice.
Izbira letne kuhinje
Vse bolj tople majske dneve naj bi izkoristili tudi za počitek in druženje na vrtu. Peka na žaru ali celo priprava kosila v letni kuhinji je prava rešitev za pobeg od stresa v delovnih dneh in hkrati za druženje z družinskim člani ali prijatelji. Da bo letna kuhinja resnično služila svojemu namenu, je kot prvo pomembno, da njo pravilno načrtujemo. Če bo kuhinja stala na vrtu, jo naj ne načrtujemo v bližini sosedove hiše, naših bližnjih oken ali vrat. Če bo ta nameščena ob fasadi, naj imamo v vidiku, da saje iz dimnika lahko njo umažejo ali se skozi odprtine valijo celo v notranjost hiše. Upoštevajmo tudi smer v katero bo veter razpihoval dim. Vsekakor se bomo lagodneje počutili, če bo letna kuhinja na takšnem mestu, ki nam bo zagotavljala zadostno zasebnost. Nikakor ni nujno, da letna kuhinja stoji ob steni hiše ali terase, temveč je lahko kot otok sredi večje terase ali vrta, ki ga bo dodatno popestrila. S tem bo kuhar obrnjen proti gostom in bo glavni element druženja, kar je tudi prav v takšnem primeru. Kuhinja na prostem seveda ne bo prava kuhinja, če ne bo imela vodovodnega in električnega dovoda. Z dovodom vode bo obvezno tudi pomivalno korito s pipo in odtočno cevjo, speljano v kanalizacijo ali vrtno čistilno napravo. Dimnik naj bo dovolj učinkovit, da bo dim iz kamina usmerjal proč od jedilnega dela. Izpopolnjene letne kuhinje imajo celo napo nad štedilnikom, ki odvaja paro, ki je v poletni sopari lahko še toliko bolj nadležna. Pri izbiri materialov kuhinje naj imamo v mislih, da bodo tako kuhinjski elementi kot tudi pribor več ali manj na prostem, zato naj bodo dovolj odporni na korozijo, UV sevanje, zmrzal, ipd. Kuhališče, delovna plošča in pomivalno korito so območja kuhinje, kjer se bomo največ zadrževali. Na teh mestih naj bo zagotavljena zadostna zaščita pred soncem in dežjem. Streha nad letno kuhinjo naj bo usklajena z videzom ostale bližnje okolice. Dobro naj razmislimo kaj želimo imeti v letni kuhinji oziroma kaj vse bomo počeli v njej. Le tako bomo pravilno izbrali ustrezno njeno opremo in materiale. Za le nekajkratno uporabo kuhinje v letu bo mogoče zadostoval že manjši žar, umivalnik in shranjevalna omarica. Če bomo v njej preživeli večino poletnih vikendov, pa bo potreben večji nabor opreme z mogočnejšim kaminom in dimnikom. Večja kuhinja bo potrebovala večji umivalnik, v katerem bo možno tudi pomivanje posode, dovolj velik delovni pult, lahko tudi štedilnik in hladilnik. Vedeti pa moramo, da pomivalni stroji, pečice in podobni aparati bele tehnike niso namenjeni zunanji uporabi, zato naj bomo previdni pri njihovem načrtovanju. Zlasti, če kuhinja ne bo v celoti pokrita. Predvsem je pomembno, da bo letna kuhinja dovolj priročna. Vsebuje naj priročno shrambo, oziroma naj zagotavlja dovolj notranjih polic, kamor bomo lahko zložili vse pripomočke za kuho. Imejmo torej v vidiku, da nam pri njeni uporabi ne bo potrebno venomer stekati v notranjo kuhinjo po pripomočke. Ob načrtovanju elementov ne smemo pozabiti tudi na zadostno število in ustrezna mesta vtičnic, stikal in luči, ki morajo biti prilagojena za uporabo na prostem. Delovni pult naj bo dovolj odporen na udarce in praske, hkrati pa enostaven za čiščenje. Poleg tega mora biti odporen na visoke temperature v primeru stika z vročo posodo, hkrati pa tudi odporen na zimsko zmrzal. Pogosta izbira za kuhinjski pult je granit, umetni kamen ali brušen beton. Umetni kamen je odporen na visoke in nizke temperature ter različne kemikalije, je neobčutljiv na UV žarke in ni porozen. Zaradi tega ne vpija umazanije in omogoča enostavno čiščenje. Kurišče in kuhališče v letni kuhinji je lahko različnega tipa. V ponudbi je plinski žar, žar na oglje, električni žar, vrtni kamin in tudi kuhalna električna ali plinska plošča. Izbira je odvisna predvsem od tega kateri način pripravljanja hrane in jedi nam je bolj prikladen. V ponudbi so različni naravni in umetni materiali, iz katerih je lahko izdelana letna kuhinja. Konstrukcija kuhinje je lahko zgrajena iz betona, sezidana iz opeke, porobetona ali kamna, lahko je tudi kovinska. Zgrajeno konstrukcijo lahko obložimo z neštetimi vrstami kamnitih oblog, lahko tudi s keramiko ali lesom. Med vrstami lesa je priporočljivo izbrati odporno vrsto iglavcev ali tropskega lesa. Vedeti pa moramo, da bo lesena obloga na prostem precej manj odporna kot iz kamna. Ob izbiri zaključne obloge kuhinjske konstrukcije naj imamo predvsem v mislih kako bomo kuhinjo čistili. V primerjavi z notranjo kuhinjo je kuhinja na prostem bistveno bolj izpostavljena umazaniji in predvsem cvetnemu prahu. V primerjavi z betonsko ali kamnito kuhinjo je odlika kovinske kuhinje predvsem v njeni lahki teži. S tem je primerna tako za na teraso kot tudi na balkon večstanovanjske stavbe. Ker takšna kuhinja ni pritrjena v podlago, po želji lahko njo naknadno prestavimo na drugo lokacijo. Teža kovinske kuhinje je sicer od 100 kg naprej. Pomembno je, da je takšna kuhinja izdelana iz nerjavečih materialov kot je inox in aluminij ali da so materiali dovolj dobro zaščiteni pred rjavenjem. Prednost kovinske kuhinje v primerjavi z betonsko ali kamnito je seveda tudi v hitrejši izvedbi. Pri masivni kuhinji je potreben dolgotrajen postopek z izgradnjo konstrukcije, njenim oblaganjem in vgradnjo aparatov, medtem ko montažno kuhinjo le enostavno naročimo pri specializiranem proizvajalcu. Nekateri od njih se individualno prilagajajo kupcem z možnostjo izbire številnih oblik, različnih razporeditev elementov, različnih uporabljenih materialov in barvnih odtenkov kuhinje. Vrata kovinske kuhinje so pogosto v drsni izvedbi, s katerimi je dostop do odlagalnih površin bolj enostaven. Poleg tega tudi ni potrebnega razpoložljivega prostora za odpiranje vrat. Katerakoli vrata letne kuhinje naj bodo dovolj kvalitetno izdelana, da bodo zaščitila notranjost pred dežjem, umazanijo in žuželkami. Določeni proizvajalci izdelajo predalnike s ključavnico. S tem bomo imeli pripomočke v kuhinji varno shranjene tudi ob naši odsotnosti. Kovinska letna kuhinja zahteva minimalno vzdrževanje. Tako kovinsko ogrodje kot delovne površine se očisti s standardnimi čistili. Če kuhinja ne bo stala pod nadstreškom, je priporočljivo, da preko zime njo pokrijemo s posebej v ta namen izdelanim pokrivalom. Letna kuhinja v kombinaciji peči za pico omogoča, da več časa preživimo na prostem v prijetni družbi. Tako lahko uživamo v svežem zraku in naravi, medtem ko pripravljamo okusne obroke. Prednosti peči za pico so številne, kot je hitro segrevanje peči, enostavna uporaba, enostavno shranjevanje in najpomembnejše - hitro pripravljen obrok. Hitro segrevanje in pečenje omogočata, da lahko hitro uživamo v hrani, medtem ko nam ni treba preživeti celotnega časa v kuhinji. Poleg tega pa omogoča tudi raznolikost pri pripravi hrane - od pic do lepinj, steakov in drugih dobrot. Prenosljivost plinske peči za pico pa je resnično priročna lastnost. S tem lahko svoje kuharske veščine pripeljemo kamorkoli - od piknikov in kampiranja, do izletov v naravo. Na ta način se torej druženje in uživanje v dobri hrani razširi na številne lokacije in dogodke. Vsekakor je priprava domače pice posebno doživetje, ki združuje ljudi v prijetnem vzdušju. Kombiniranje različnih nadevov omogoča tudi ustvarjalnost in prilagodljivost, da se vsakdo počuti kot pravi kuharski mojster. S tem bomo uživali v druženju, dobri hrani in času na prostem.
Izbira vrtnega igrala
Pri izbiri otroškega igrala za na vrt je nam ključno upoštevati več dejavnikov, ki zagotavljajo varnost, zabavo in razvojne koristi za otroke. Igralo naj bo izdelano iz otrokom prijaznih materialov, ki so trpežni in varni za uporabo na prostem. Izogibajmo se materialom, ki bi lahko vsebovali strupene snovi ali povzročili alergijske reakcije. Leseni elementi igrala naj bodo zaščiten z zdravju neškodljivimi premazi. Preverimo naj ali je igralo stabilno in omogoča zadostno pritrjenost na tla. Pomembno je, da se igralo ne prevrne ali zruši med igro otrok. Igralo, ki ima možnost pritrditve v tla s pomočjo sidrišč, je praviloma bolj stabilno. Na igralu naj bodo vsi robovi in vijaki dovolj zaokroženi ali zakriti, da se preprečijo poškodbe otrok med igro. Na mestih njegovih pregibnih elementov ne sme priti do poškodb. Vse površine igrala, ki lahko pridejo v stik z otrokom, morajo biti dovolj gladke. Dokaz o zadostni varnosti uporabe igrala je lahko tudi dejstvo, da je le-to izdelano po veljavnih mednarodnih standardih SIST EN 1176 in 1177. Ta dva standarda podajata osnovne zahteve zagotavljanja varnosti preprečevanja padcev (maksimalna višina igral, ustrezne ograje, ročaji,…), preprečevanje ujemanja in zatikanja (zatikanje prstov, ujemanje vratu in glave, zatikanje oblačil,…), preprečevanje poškodb ob trkih in udarcih (zaobljeni robovi, zaščita ostrih delov,…) in preprečevanje poškodb ob padcih z višine ali z gibajočega se igrala (mehke varovalne podlage, nasutje sipkih materialov, …). Standarda sicer posebej ne določata ustreznost vrste materiala, določata pa lastnosti, ki jih material ne sme vsebovati, kot je korozija, toksična snov, lahko vnetljiv material, ipd. Igralo naj bo seveda primerno spolu in starosti otrok, ki ga bodo uporabljali. Ob tem naj upoštevamo tudi s kakšnimi igračami se naši malčki najraje igrajo. Višina igrala naj bo ustrezna starosti uporabnikov. Prav tako naj pazimo, da bo igralo dovolj prostorno za več otrok, ki se bodo igrali istočasno, ne da bi pri tem prihajalo do trkov. Preverimo naj še ali so vsi deli igrala dosegljivi otrokom in so s tem varni za uporabo. Vrata, lestve, stopnice in drugi dostopni deli naj bodo primerno oblikovani in zadostno pritrjeni. Igralo v pravem pomenu te besede bo ponujalo različne dejavnosti, ki bodo spodbujale motorične veščine, domišljijo in socialni razvoj otrok. Pred nakupom naj vsekakor ocenimo tudi razpoložljiv prostor na vrtu in preverimo ali je igralo ustrezne velikosti in oblike za naše okolje. Upoštevajmo tudi morebitne ovire v okolici, kot so drevesa, ograje, kamni itd. Če bomo namestili več igral na vrtu, naj upoštevamo dovolj praznega medsebojnega prostora, da se bodo otroci lahko varno igrali. Igrala naj bodo tudi dovolj oddaljena ali dovolj zavarovana od morebitnih nevarnih točk kot je npr bližina prometne ceste, ribnik, ipd. Na večjem vrtu je otroški del lahko obdan z ograjo ali ustreznim grmičevjem, da se loči od ostalega vrta. Glede na to, da bo igralo v zunanjem ambientu, naj bo izdelano iz materialov, ki so odporni na vremenske razmere, kot so UV-žarki, dež, sneg itd. To bo podaljšalo življenjsko dobo igrala in ohranilo njegovo privlačnost. Med sedanjo zelo raznoliko ponudbo vrtnih igral lahko izbiramo med različnimi izvedbami otroških hišic, igralnih stolpov, gugalnic, toboganov, trampolinov, plezal, peskovnikov in številnih drugih možnostmi. Zunanje vrtno igralo je lahko izdelano iz plastike ali lesa. Plastično igralo je lažje za premikanje, bolj enostavno za vzdrževanje in ima dolgo življenjsko dobo. Pri takšnem igralu naj preverimo debelino plastike in prisotnost UV filtra, ki preprečuje pokanje plastike ob izpostavljeni dnevni svetlobi. Vendar, ker je vrt naraven prostor, je za v takšen ambient bolj primerno leseno igralo. Takšno igralo je tudi praviloma bolj kakovostno kot plastično. Njegova slabost je seveda v tem, da zahteva več vzdrževanja. Zato je priporočljivo, da so vsi leseni elementi globinsko impregnirani. Lesena igrala slovenskih proizvajalcev so praviloma izdelana iz domačega lesa iglavcev, najpogosteje iz smreke. Na mestu otroškega igrišča bo travna podlaga seveda precej težje uspevala kot bi sicer. S tem bo podlaga igrišča kaj hitro lahko postala blatna. V izogib temu naj na tem mestu zasejemo bolj odporne sorte trave. Še boljša rešitev pa bo namestitev umetne travne podlage ali gumijastih preprog oziroma plošč. Standard SIST EN 1177 sicer narekuje, da mora biti pod igralom, na katerem se otrok igra na višini nad 60 cm in pod katerokoli gugalnico, toboganom in vrtiljakom (ne glede na njihovo višino) nameščena dovolj varna podlaga, kot je na primer reciklirana guma ali prod z granulacijo od 2 do 8 mm.
pripravil: M.A.
