Brezplačna uporaba deževnice
Investicija v zbiralnik deževnice omogoča znaten prihranek pri porabi pitne vode, saj deževnico lahko uporabljamo za zalivanje vrta, splakovanje stranišč in pranje perila. S tem zmanjšamo obremenitev javnega vodovoda, povečamo samooskrbo z vodo in prispevamo k varovanju okolja. Ob dolgotrajnih sušah ali motnjah v oskrbi z vodo pa lastna zaloga deževnice zagotavlja našo dodatno varnost.
Zbiranje deževnice v zadnjih letih postaja vse bolj praktično in ekonomsko upravičeno zaradi naraščajočih cen pitne vode in daljših sušnih obdobij. Gospodinjstvo lahko z uporabo zbrane deževnice prihrani tudi do polovico stroškov za vodo, hkrati pa prispeva k varovanju okolja in večji samooskrbnosti z vodo. Deževnico lahko v gospodinjstvu uporabljamo za zalivanje vrta, splakovanje stranišč, pranje perila in druge namene, s čimer razbremenimo porabo pitne vode iz javnega vodovoda in lažje premostimo morebitne omejitve ali motnje v oskrbi.
Vrste zbiralnikov deževnice
Zbiralniki oziroma rezervoarji deževnice se med seboj razlikujejo po načinu vgradnje in materialu izdelave. Najbolj enostavna oblika je navaden sod ali nadzemna posoda, ki jo namestimo pod žleb. Takšen nadzemni zbiralnik je seveda primeren za zajem le manjših količin vode, predvsem za zalivanje vrta. Njegove omejitve so relativno majhna prostornina (pogosto le nekaj 10 ali sto litrov) ter dejstvo, da se voda na svetlobi lahko pokvari. V stoječi deževnici se namreč pod vplivom sonca hitro razvijejo alge in mikroorganizmi, ki povzročijo neprijeten vonj. Zato so za večje količine vode in za širšo rabo v gospodinjstvu veliko primernejši podzemni zbiralniki, vkopani v zemljo ob objektu. Podzemna cisterna je skrita pod površino (na primer pod trato ali dvoriščem) in ne kazi izgleda, hkrati pa je voda v njej poleti zaščitena pred segrevanjem in sončno svetlobo, pozimi pa pred zmrzaljo. V takšnih pogojih ostaja deževnica dlje časa kakovostna. Poleti ostaja hladna (pri temperaturi zemlje) in ne cveti, pozimi pa ne zmrzuje. Podzemni rezervoar je običajno povezan s hišnim žlebovjem in omogoča shranjevanje več tisoč litrov vode, zato lahko bistveno razbremeni porabo pitne vode. Glede na material ločimo predvsem polietilenske (plastične) in betonske zbiralnike, na voljo pa so tudi druge izvedbe. Na primer rezervoarji iz steklenih vlaken ali kovinski zbiralniki, ki pa so v hišni rabi redkejši.
Polietilenski zbiralnik
Polietilen (PE) je najpogostejši material za sodobne hišne zbiralnike deževnice. Plastičen rezervoar je običajno izdelan kot enoten monolitni kos, brez spojev ali varjenja, kar zagotavlja vodotesnost ter odsotnost napetostnih točk v materialu. Notranjost je gladka, zato se na stenah manj nabirajo obloge ali umazanija. Med glavne praktične prednosti spada majhna teža. Plastična cisterna je veliko lažja od betonske, kar poenostavi transport in vgradnjo, saj pogosto ne zahteva težke mehanizacije. Kljub nizki teži pa je kakovosten PE rezervoar zasnovan z rebrasto obliko in dovolj debelimi stenami, da prenesejo pritiske zemljine in celo obremenitve vozil (povoznost). Seveda s pogojem, da je pravilno vgrajen. Plastični material ne korodira in ima dolgo življenjsko dobo. Proizvajalci navajajo, da lahko takšen rezervoar ob pravilni uporabi zdrži več deset let. Pomembna prednost je tudi nižja cena. Plastična cisterna je občutno cenejša od betonske enakih dimenzij, kar je marsikomu odločilen dejavnik pri izbiri. Kljub temu, da je podzemni PE rezervoar med uporabo v zemlji zaščiten pred UV-žarki in temperaturnimi nihanji, je plastična masa občutljiva na dolgotrajno izpostavljenost soncu in zelo visokim temperaturam. Zato nadzemni plastični zbiralnik skozi leta lahko prične degradirati zaradi UV-sevanja. Druga potencialna slabost je manjša masa, kar pomeni, da moramo paziti pri vgradnji na območju z visoko podtalnico, saj bi se popolnoma ali napol prazen plastičen rezervoar ob dvigu podtalnice lahko izrinil iz tal. V takšnih primerih je potrebno poskrbeti za ustrezno zasipavanje, sidranje ali stalno minimalno napolnjenost rezervoarja, oziroma razmisliti o betonski izvedbi, ki takšnih težav nima. Polietilenski rezervoar sam po sebi tudi ni tako tog kot betonski; če ni pravilno vgrajen (npr. enakomerno obložen z zasipnim materialom), lahko pod obremenitvijo zemljine rahlo deformira. Kakovostni proizvodi sicer z ustrezno geometrijo to preprečujejo, zato je pomembno izbrati preverjenega proizvajalca in upoštevati navodila za vgradnjo. V povprečju pa polietilenska cisterna ob normalni uporabi povsem zadošča za hišno rabo, zahteva pa nekoliko več previdnosti pri rokovanju.
Betonski zbiralnik
Betonski zbiralnik deževnice je tradicionalna rešitev, ki slovi po trdnosti in robustnosti. Kakovosten armiran ali vibro-prešan beton zagotavlja trajen in stabilen rezervoar, ki mu čas praktično ne škodi. Celo nasprotno, beton sčasoma še pridobiva na trdnosti. Med prednosti betonskega zbiralnika zagotovo sodita visoka nosilnost in mehanska odpornost. Betonski rezervoar brez težav prenaša velike bočne pritiske zemljine in obremenitve na povoznih površinah, nad njim lahko vozijo osebna ali celo težja tovorna vozila, ne da bi to vplivalo na obliko ali strukturo cisterne. Zaradi velike lastne teže je betonski zbiralnik stabilen tudi v pogojih, ko je okoliška zemlja prepojena z vodo ali kjer lahko pride do dviga podtalnice, saj njegova težnost prepreči, da bi nezasidran rezervoar splaval. Zato se betonsko izvedbo priporočajo zlasti na območjih z visokimi podtalnimi vodami ali tam, kjer bo nad cisterno predvidena težka obremenitev (npr. parkirišče, dovoz za tovornjake). Beton dobro prenaša tudi temperaturna nihanja in je negorljiv, kar v praksi pomeni dodatno varnost. Betonski zbiralnik je lahko monoliten (ulit v enem kosu) ali sestavljen iz več segmentov. Slednje omogoča prilagodljivo izbiro volumna, saj se z dodajanjem obročev lahko doseže želena kapaciteta rezervoarja. Notranjost betonskega zbiralnika je običajno hrapava, vendar ker deževnica ne vsebuje mineralov, ni velike nevarnosti poapnenja. Betonski zbiralnik je težak več ton, zato je za transport in vkop praviloma potrebna težka mehanizacija, kot je tovornjak z dvigalom in bager. To pomeni višje stroške montaže in morebitne logistične težave, če je teren težko dostopen. Vgradnja betonskega rezervoarja je fizično zahtevnejša in traja dlje v primerjavi s plastičnim. Cena betonske cisterne je praviloma višja. Sam material (kvaliteten beton in jeklena armatura) je dražji, dodatno pa k strošku prispeva tudi zahtevnejši transport in montaža. Kakovost vode v betonski cisterni je lahko sprva nekoliko alkalna (zaradi cementa), vendar se to običajno stabilizira. Ob tem je pomembno, da je notranjost rezervoarja čista in primerna za stik s pitno vodo. S pravilno vgradnjo in minimalnim vzdrževanjem pa lahko betonski zbiralnik služi več generacij, zaradi česar ga nekateri štejejo za dolgoročno ekonomičnega, kljub višji začetni investiciji.
Velikost zbiralnika
Dimenzioniranje zbiralnika temelji na pričakovani porabi vode, številu uporabnikov in podatkih o padavinah za naš kraj. V grobem velja, da posameznik na dan porabi okoli 100 do 150 litrov vode, od tega pa bi se približno 50 do 70 litrov na osebo dalo nadomestiti z deževnico (uporaba za WC, pralni stroj, zalivanje ipd.). Skupna mesečna poraba, ki jo želimo pokriti iz cisterne, je torej odvisna od števila oseb in deleža vode, ki jo nameravamo nadomestiti. Upoštevati moramo še koliko dni zapored brez padavin lahko uporabljamo deževnico iz zaloge. V Sloveniji lahko poleti mine tudi več tednov brez dežja. Priporočljivo je, da rezervoar pokrije vsaj nekaj tednov povpraševanja. Za tričlansko družino, ki z deževnico pokriva osnovne potrebe (70 litrov na osebo na dan), bi v enem sušnem mesecu potrebovali okrog 6.000 litrov vode. Takšno količino deževnice lahko zberemo, če imamo na razpolago dovolj strešne površine. V navedenem primeru bi ob zelo skromnih padavinah (cca70 mm) v celem mesecu potrebovali streho velikosti vsaj 90 m², da zagotovimo 6 m³ vode. Seveda pri večji strehi zadostuje manjša cisterna, saj se ta pogosteje napolni, in obratno – pri manjši strešni površini ali nadpovprečno sušnem podnebju bo morda smiselno razmisliti o večjem rezervoarju. Posvet z izkušenem izvajalcem ali uporaba posebnih kalkulatorjev za dimenzioniranje, ki upoštevajo statistične padavine za naš kraj, je gotovo smiselno, da se oceni optimalna velikost cisterne. V praksi se je izoblikovalo nekaj okvirnih priporočil glede volumna hišnih zbiralnikov. Za manjše objekte ali sezonske hiše, kjer se deževnica uporablja le za zalivanje vrta, lahko zadostuje rezervoar velikosti 1.000 do 3.000 litrov. Običajna enodružinska hiša z 2 do 4 člani gospodinjstva pa se običajno opremi s cisterno prostornine med 3.000 in 5.000 litri. Ta razpon omogoča pokritje osnovnih potreb (zalivanje manjšega vrta, splakovanje stranišč, morebitno pranje perila) skozi sušne prehode, ne da bi voda v zbiralniku predolgo stagnirala. Če nameravamo z deževnico pokrivati večji delež porabe, kot na primer zalivati veliko zelenico, redno prati avtomobil ali intenzivno uporabljati deževnico v gospodinjstvu, je smiselno izbrati večjo cisterno. Za štiričlansko družino, ki deževnico uporablja za splakovanje WC-jev, pranje perila in zalivanje vrta, se priporoča rezervoar velikosti vsaj okrog 5.000 do 6.000 litrov. Takšen volumen naj bi pokril približno polovico skupne letne porabe pitne vode pri takem gospodinjstvu, kar pomeni znaten prihranek (do ~118 m³ pitne vode na leto, v vrednosti okoli 200 € glede na povprečno ceno vode). Seveda so potrebe lahko specifične – če na primer nameravamo zbrano deževnico uporabljati pretežno poleti za zalivanje vrta in ima naš okoliš malo padavin, bo potrebna večja zaloga in morda razmislek o dodatnem zbiralniku. Po drugi strani pretiravati ni smiselno, saj močno predimenzioniran zbiralnik pomeni višjo investicijo, voda pa bo v njem dlje stala in se lahko sčasoma začne kvariti, še posebej če filtracija ni optimalna. Poskrbeti je potrebno, da skozi leto deževnica v cisterni večkrat zamenja zalogo. Najbolje ob vsakem večjem deževju, sicer lahko postane postana in dobi vonj.
Vgradnja sistema
Načrtovanje in izvedba sistema za zbiranje deževnice zahtevata premislek o optimalni lokaciji rezervoarja, ustrezni vgradnji s pripravljeno infrastrukturo, učinkoviti filtraciji in prelivu ter možnosti dostopa za vzdrževanje. Zbiralnik deževnice se običajno vkoplje v zemljo v neposredni bližini hiše, tako da so dovodne cevi iz žlebov kratke in z minimalnim padcem. Pomembno je preveriti podzemne pogoje, kar pomeni, da mora teren omogočati izkop potrebne jame. Na majhnih parcelah to včasih predstavlja izziv. Če primernega prostora ni, naj razmislimo o alternativah, kot je na primer plitvejši rezervoar pod zelenico ali povezava več manjših posod. Pri skalnatih podlagah ali tam, kjer bi bil vkop nesorazmerno zahteven, je smiselno razmisliti celo o nadzemnem zbiralniku ali cisterni na drugačni lokaciji. Ko izbiramo mesto za cisterno, upoštevajmo tudi, da po vkopu nad njo ne bomo mogli saditi dreves z invazivnimi koreninami ali graditi temeljev. Če bo nad rezervoarjem predvidena povozna površina (dovoz, parkirišče), mora biti zbiralnik temu prilagojen (ojačana, povozno-odporna izvedba in ustrezen pokrov). Pred vkopom izvedemo izkop gradbene jame ustreznih dimenzij, ki naj bo približno pol metra širša in bolj globoka od same cisterne. Na dno jame nasujemo sloj peska ali drobnega proda, ki ga poravnamo in dobro utrdimo. Ta posteljica zagotovi enakomerno podlago in varuje rezervoar pred poškodbami. Zbiralnik spuščamo v jamo previdno. Večjo plastično cisterno spustimo z bagrom ali dvigalom, betonski rezervoar pa obvezno z dvigalom. Minimalna zakritost z zemljino nad vrhom rezervoarja naj bo vsaj 30 do 50 cm ali po priporočilu proizvajalca. S tem preprečimo zmrzovanje vode pozimi in pregrevanje poleti. Med zasipavanjem uporabljamo pesek ali droben, kamnit material brez ostrih delcev. Pri plastični cisterni zasipavamo postopoma in hkrati deloma polnimo cisterno z vodo, da se izenačijo pritiski in ohrani oblika. Po vgradnji teren poravnamo, v primeru povozne površine pa vgradimo ustrezen armiran betonski obroč in litoželezen pokrov. Ker deževnica s strehe prinaša tudi listje, prah in druge nečistoče, je nujno predvideti učinkovito filtriranje, da voda v rezervoarju ostane čista. Prvi korak je namestitev mehanskega filtra na dovodu. Običajno gre za sito ali lovilec listja v žlebu oziroma cevnem odcepu, ki prestreže večje delce, še preden voda vstopi v cisterno. Nadalje je pomembno umirjanje dotoka. Cev iz žleba v rezervoar uvedemo tako, da je usmerjena proti dnu in ima poseben razpršilnik ali koleno, ki upočasni tok vode. S tem preprečimo vrtinčenje vode v cisterni ob nalivih, drobni delci pa se lažje usedejo na dno namesto, da ostajajo v suspenziji. Vsak zbiralnik mora imeti ustrezno urejen preliv (pretočni odtok). Ko se cisterna napolni do vrha, odvečna voda odteče po prelivni cevi v ponikovalnico, ponor ali meteorno kanalizacijo. Priporočljivo je, da je na prelivu vgrajen pretočni sifon, ki ima dvojno vlogo: omogoča odtekanje viškov in hkrati odnaša plavajoče nečistoče (npr. cvetni prah, drobne listke), ki se naberejo na gladini vode. Tako se ob vsakem prelitju odstrani najlažji sloj nečistoč iz površine in voda v rezervoarju ostaja bolj sveža. Na strani dotočne in prelivne cevi je priporočljivo namestiti tudi povratne lopute ali mrežice, ki preprečijo vdor glodalcev in mrčesa v cisterno. Za zagotavljanje čim bolj čiste vode v sistemu je zelo učinkovita tudi uporaba plavajočega odjema vode – to je sesalni nastavek, povezan na cev za črpalko, s plovcem, ki vedno vleče vodo tik pod gladino. Ker se nečistoče usedejo na dno ali plavajo na vrhu, je voda nekaj centimetrov pod gladino najbolj čista; plavajoči odjem poskrbi, da gre v cevi za porabo ravno ta sloj vode. Vsi navedeni filtri in nastavki so del celovitega sistema za rabo deževnice in jih ponudniki pogosto ponujajo v kompletu s cisterno. Vsekakor je smiselno investirati vanje, saj občutno izboljšajo kakovost vode in zmanjšajo potrebo po čiščenju. Prelivna cev (ali več njih) mora biti premera, ki zagotavlja odvod maksimalnih pričakovanih padavin. Le tako se izognemo temu, da bi ob izjemnem nalivu cisterna povzročila poplavljanje okoliških površin. Preliv se najpogosteje spelje v podzemno ponikovalnico na lastni parceli, kjer voda postopoma ponikne v tla. Če to ni mogoče (npr. nepropustna tla, visoka podtalnica) in je na voljo meteorna kanalizacija, se preliv lahko priključi tja. V tem primeru nekatere komunalne službe zaračunavajo tudi odvajanje padavinske vode, zato preverimo lokalne predpise. Pomembno je, da je iztok prelivne cevi zaščiten (mrežica) in da je naklon urejen, da se voda ne vrača nazaj v rezervoar. Protipovratni ventil lahko nudi dodatno varnost pred vdorom vode ali živali iz odtočnega sistema. Vsak zbiralnik mora imeti dostopno odprtino oziroma jašek s pokrovom, ki omogoča pregled notranjosti in občasno čiščenje. Svetlo odprtino po vgradnji običajno zaključimo z ustreznim plastičnim ali litoželeznim pokrovom na nivoju terena. Ta mora biti dovolj velik, da lahko oseba skozi njega spusti orodje za čiščenje ali po potrebi stopi v rezervoar. Redno vzdrževanje obsega predvsem pregledovanje in čiščenje filtra na dovodu z odstranjevanje listja in ostankov, ter pregled in čiščenje notranjosti rezervoarja enkrat na leto ali na nekaj let, odvisno od količine usedlin. Priporočljivo je, da vsaj enkrat letno odpremo cisterno in odstranimo nabrano usedlino na dnu ter splaknemo notranje stene, če opazimo obloge. Tako preprečimo razvoj neprijetnih vonjav in zagotavljamo higieno vode. Tudi če imamo dober filtrirni sistem, se po nekaj letih lahko na dnu nabere nekaj centimetrov mulja, ki ga je najbolje izčrpati in odstraniti. Med pregledom preverimo tesnost rezervoarja in delovanje prelivne cevi. Če nameravamo deževnico uporabljati za splakovanje stranišč, pranje perila ali druge namene v hiši, moramo načrtovati ločen vodovodni sistem. To pomeni, da iz rezervoarja do porabnikov (WC kotlički, zunanje pipe za vrt, pralni stroj) napeljemo ločene cevi, ki niso povezane z glavnim vodovodnim omrežjem. Na ta način preprečimo možnost povratnega toka deževnice v pitno vodo in morebitno kontaminacijo. Pravilnik zahteva, da so vse pipe in odvzemna mesta, kjer teče nepitna voda (deževnica), jasno označene z napisom "Voda ni pitna". Običajno so tudi cevi barvno označene (npr. zelene ali sive barve) za razliko od pitne vode, kar inštalaterji dobro poznajo. Srce hišnega sistema za deževnico je potopna tlačna črpalka v rezervoarju ali pa sesalna črpalka nameščena zunaj. Ta črpa vodo iz cisterne in jo pod tlakom dovaja do internih porabnikov. Priporočljivo je izbrati avtomatiziran sistem z elektronskim krmiljenjem, ki bo ob prazni cisterni samodejno preklopil na napajanje iz javnega vodovoda. To se običajno reši z dodanim plovnim stikalom v rezervoarju in elektromagnetnim ventilom ali trosmerno ročico, ki v primeru nizkega nivoja v cisterni preklopi na pitno vodo, da npr. WC kotlički ne ostanejo suhi. V dovodu iz cisterne v hišo je nujno dodati še fine filtre (npr. 5 mikronski), ki zadržijo morebitne drobne delce, preden voda pride do naprav. Ti filtri in črpalka naj bodo nameščeni na dostopnem mestu (npr. v kleti ali strojnici), da jih lahko enostavno servisiramo in zaščitimo pred zmrzaljo. Varnost pri uporabi deževnice je vsekakor pomembna. Pitje ali kuhanje z deževnico se odsvetuje brez temeljite obdelave z večstopenjsko filtracijo, UV sterilizacijo ali prekuhavanjem, saj deževnica lahko vsebuje mikroorganizme in onesnaževala iz zraka ali strehe. Za namen pitne vode je v Sloveniji praviloma na voljo zdravstveno ustrezna javna voda; deževnico pa smiselno uporabimo tam, kjer kakovost pitne ni nujna.
Kaj predpisuje zakonodaja?
Za vkop podzemne cisterne ni potrebno gradbeno dovoljenje, saj zakonodaja takšen objekt klasificira kot enostavni objekt. Je pa potrebno vlogo za takšen poseg prijaviti na občino. Pred začetkom gradnje rezervoarja torej obvestimo pristojni oddelek za urejanje prostora na občini, da bomo izvajali vkop. Posebnega dovoljenja ob tem ne bomo potrebovali, razen če gre za poseg v vodovarstvenem območju. Slovenska zakonodaja sicer jasno določa, da se morajo vsa gospodinjstva na območjih, kjer je na voljo javni vodovod, obvezno priključiti nanj. Lastna oskrba s pitno vodo (npr. samo lasten vodnjak ali kapnica za pitje) je dovoljena le tam, kjer javnega vodovoda ni. To pomeni, da deževnice v naseljih z vodovodom ne smemo uporabljati kot edinega vira pitne vode za gospodinjstvo. Priklop na javno omrežje je zakonsko obvezen zaradi zagotavljanja zdravstvene ustreznosti pitne vode. Seveda pa lahko kljub priključku na vodovod deževnico uporabljamo za vse dovoljene namene (zalivanje, sanitarna voda, itd.). Pomembno je le, da je hišni sistem deževnice ločen od pitne napeljave, kot je bilo že opisano, in da s tem ne ogrožamo kakovosti vode v vodovodu. Z vidika odvajanja odpadnih voda zakonodaja določa, da je potrebno tudi za vodo, ki izvira iz deževnice, a se po uporabi odvaja v javno kanalizacijo, plačevati kanalščino. Operaterji javne kanalizacije namreč obravnavajo to vodo enako kot pitno, saj obremenjuje čistilne naprave. Če torej deževnico uporabljamo za splakovanje stranišč ali druge namene in smo priključeni na kanalizacijo, bomo morali meriti količino porabljene deževnice z vodomerom na interni napeljavi in na to količino plačevati strošek kanalščine. Velja tudi omeniti, da nekatere občine posebej zaračunavajo odvajanje meteornih voda, če jih spuščamo v javni odtok (padavinski kanal). V praksi ima veliko uporabnikov urejeno ponikanje odvečnih padavin na lastnem zemljišču, s čimer se temu strošku izogne. Vodo, ki jo porabimo za zalivanje vrta, seveda ni treba meriti ali plačevati, saj ne obremenjuje ne kanalizacije ne vodovoda. Pri interni uporabi deževnice v objektu je uradno predpisano, da morajo biti vsi elementi sistema jasno označeni. Že omenjeno označevanje pip z napisom "Voda ni pitna" je del teh zahtev. Tudi sicer velja, da mora biti sistem izveden tako, da v nobenem primeru ne pride do prelitja ali prečrpanja deževnice v pitno omrežje. To zagotavljajo zračna razgalka pri dovodu pitne vode v rezervoar ali ločeni sistemi brez fizične povezave. Za vgradnjo zbiralnika deževnice v obstoječo hišo neposrednih državnih subvencij trenutno ni na voljo, lahko pa občasno zasledimo razpise na ravni občin ali lokalnih skupnosti. Nekatere občine, zlasti tiste na vodno bolj ogroženih območjih, finančno spodbujajo gradnjo kapnic z razpisi nepovratnih sredstev ali pa omogočajo določene popuste pri komunalnem prispevku, če investitor vgradi sistem za zadrževanje deževnice. Vredno se je torej pozanimati pri svoji občini o morebitnih spodbudah. Raba deževnice v gospodinjstvu v Sloveniji torej ni le dovoljena, temveč zaželena. Vodne vire vse bolj ogrožajo podnebne spremembe, zato je vsaka pobuda za varčevanje s pitno vodo dragocena. Čeprav investicija v sistem za zbiranje in uporabo deževnice morda na prvi pogled finančno ni takoj upravičena, saj čas povrnitve investicije lahko znaša desetletje ali več, se njena vrednost pokaže ob vsaki suši ali omejitvi porabe, ko imamo lastne zaloge vode. Z upoštevanjem navodil glede pravilne vgradnje in spoštovanjem zakonodajnih okvirov lahko s cisterno za deževnico varno in učinkovito zmanjšamo porabo pitne vode, prihranimo denar in prispevamo k bolj trajnostni rabi naravnih virov. Slovenija kot vodnata dežela ima bogato tradicijo zbiranja deževnice – od kapnic naših prednikov do modernih podzemnih cistern – in ta tradicija se v luči novih okoljskih izzivov ponovno vrača v ospredje.
pripravil: M.A.
