Zdravi zobje in dober vid

Redna in pravilna nega zob, ustrezna prehrana in predvsem pravočasni obisk zobozdravnika bodo vsekakor pripomogli k temu, da si bomo tudi v zrelejših letih ohranili zdrave in lepe zobe. Z izbiro dovolj kakovostnih sončnih očal pa si bomo zagotovili zaščito oči pred vse bolj škodljivim UV sevanjem.

Zdrave in lepe zobe bomo ohranili le, če bomo skrbeli za njihovo vsakodnevno nego, pravilno prehrano in redno obiskovali svojega zobozdravnika. S tem bomo preprečili nastanek kariesa in paradontalnega obolenja, ki lahko vplivata tudi na ostala kronična obolenja v telesu.

Nastanek paradontoze

Parodontalna bolezen, imenovana tudi parodontoza je kronična okužba obzobnih tkiv. To so tkiva, ki podpirajo zobe: dlesen, kost, cement korenine in obzobna vez. Če se paradontozo ne zdravi, lahko vodi do izgube zob, pa tudi do resnih sistemskih zdravstvenih težav.
Parodontalna bolezen postopno uničuje kost in vezivo, ki držita zobe na mestu. Ko ta opora oslabi, lahko zobje postanejo majavi in na koncu izpadejo. Pri tej bolezni gre za dolgotrajno vnetje v telesu, ki sprošča škodljive vnetne mediatorje. Ti lahko prek krvnega obtoka vplivajo na druge organe.
Študije so pokazale povezave med parodontalno boleznijo in več sistemskimi boleznimi. Slednje so predvsem srčno-žilne bolezni, kot so srčni infarkt in kap, sladkorne bolezni tipa 2, kjer vnetje lahko oteži nadzor sladkorja v krvi. Ker nastale bakterije iz ust lahko pridejo v pljuča in povzročijo okužbe, se pojavijo tudi dihalne bolezni. S parodontozo pa so lahko povezane tudi težave v nosečnosti z večjim tveganjem za prezgodnji porod in nizko porodno težo.
Parodontalna bolezen pogosto napreduje tiho, kar pomeni brez večjih bolečin. Posledično s tem jo bolniki pogosto spregledajo, dokler ni že močno napredovala.
Razvoj takšnega obolenja je sicer postopen proces, ki se začne z vnetjem dlesni (gingivitis) in lahko napreduje v resnejšo obliko, znano kot parodontitis.
Zdrave dlesni so svetlo rožnate, čvrste in tesno oprijete okoli zob. Globina žepov med dlesnijo in zobom je manjša od 3 mm. Takšne dlesni ne krvavijo pri ščetkanju ali nitkanju.
Gingivitis je začetna, blažja oblika parodontalne bolezni, ki je običajno posledica kopičenja bakterijskih oblog na zobeh in vzdolž dlesni, ki povzročajo vnetje. Dlesni s tem postanejo rdeče, otečene in občutljive. Pri ščetkanju ali nitkanju ob tem pogosto krvavijo. Pogosto imamo ob tem tudi slab zadah ali neprijeten okus v ustih.
V zgodnjem stadiju gingvitisa je ta bolezen ozdravljiva. Zato je pomembno, da se v primeru krvavenja dlesni pogovorimo s svojim zobozdravnikom, še preden bolezen napreduje v hujši stadij. Nevarnost pojava te bolezni lahko uspešno preventivno zmanjšamo tudi sami z rednim dvakrat dnevnim ščetkanjem zob.
Če gingivitisa ne zdravimo, lahko napreduje v zgodnji parodontitis, kjer vnetje zajame tudi tkiva, ki podpirajo zobe. Z neprestanim nabiranjem oblog na zobeh se le-te strdijo v zobni kamen, ki ga ni mogoče odstraniti z običajnim ščetkanjem. Ob tem se dlesni pričnejo umikati od zob, kar povzroča nastanek žepov, ki se vse bolj poglabljajo (od 4 do 6 mm). Hkrati lahko zobje postanejo tudi rahlo premični.
Za zdravljenje zgodnjega parodontitisa bodo potrebni pogostejši obiski zobozdravnika, ki bo odstranil zobni kamen in bakterijske toksine z zobnih korenin.
Če se zobni kamen in obloge ne odstranijo, bakterije prodrejo globlje v podporna tkiva in kost. Bolezen s tem napreduje v naslednjo fazo zmernega paradontitisa, kar pa bo povzročalo resnejše težave. Simptomi bolezni se kažejo s poglobljenimi žepi od 6 do 7 mm. Pričenja se začetna izguba kosti okoli zob, kar prispeva k premikanju zob. Možen je tudi izcedek gnoja iz žepov okoli zob.
V tej fazi bolezni bo zobozdravnik nadaljeval z odstranjevanjem kamna in bakterijskih toksinov. V nekaterih primerih lahko predpiše antibiotike za nadzor okužbe. Lahko pa je potrebna tudi kirurška intervencija za zmanjšanje globine žepov in obnovo kosti.
Sodoben pristop zdravljenja parodonotoze je sicer tudi laserski način. Laserska terapija ne zahteva rezanja s kirurškim nožem, z njo je dosežena skoraj 100% stopnja uničenja bakterij, sama terapija je izrazito selektivna in vpliva le na določeno obolelo tkivo, ob tem pa zdravo dlesen pušča nedotaknjeno. Okužena medzobna tkiva s škodljivimi bakterijami laser nežno dezinficira, ter tako prepreči, da bi se parodontoza dalje širila.
Če dolgotrajna okužba podpornih tkiv in kosti ni ustrezno zdravljena, bolezen napreduje v hudi parodontitis, kjer je prizadeta večina podpornih struktur zob. Takšna zadnja faza bolezni se kaže z zelo globokimi žepi, ki presegajo 7 mm. Bolezen privede do obsežne izgube kosti. S tem postanejo zobje zelo ohlapni in lahko izpadejo.
Pri hudem paradontitisu bo potreben kirurški poseg za zmanjšanje žepov in obnovo podpornih struktur. Potrebna bo lahko presaditev kosti in mehkih tkiv za obnovo izgubljenih tkiv. Če zob ne bo mogoče rešiti, bo potrebna njihova odstranitev.

Preprečitev paradontoze

Za preprečitev nastanka paradontalnega obolenja lahko vsekakor veliko postorimo že sami. Ključ za preprečevanje te bolezni je dobra ustna higiena, pravočasen odziv na prve znake in zdrav življenjski slog.
Pravilna in dosledna ustna higiena je najosnovnejši in hkrati najpomembnejši preventivni ukrep za preprečitev parodontoze. Glavni cilj je preprečevanje kopičenja mehkih zobnih oblog (plaka), ki vsebujejo bakterije. Te bakterije sprožijo vnetni odziv dlesni, kar vodi v gingvitis in, če ni pravočasno zdravljen, v napredovalo parodontalno bolezen. Zobe naj ščetkamo vsaj dvakrat na dan, najbolje zjutraj po zajtrku in zvečer pred spanjem. Ščetkanje naj traja vsaj 2 minuti. Priporočljiva je tehnika ščetkanja »Bass« ali njena modificirana oblika, pri kateri se ščetine usmerijo pod kotom 45° proti dlesni in se nežno pomikajo naprej in nazaj. Najbolj priporočljive so mehke zobne ščetke, ki učinkovito odstranijo obloge, ne da bi poškodovale dlesen. Električne ščetke so zelo koristne za ljudi, ki imajo težave z natančnostjo ščetkanja, saj omogočajo enakomerno in temeljito čiščenje. Kljub vsemu pa zobna ščetka ne more doseči vseh ozkih prostorov med zobmi. Tam se bakterije hitro nabirajo, zato je že kar obvezna dnevna uporaba zobne nitke ali medzobne ščetke Slednje so še posebej priporočljive pri večjih razmakih med zobmi ali pri ljudeh z začetnim umikom dlesni. Ustne vode z antibakterijskim delovanjem (npr. klorheksidin v omejenem časovnem obdobju) lahko dopolnijo nego, vendar nikoli ne nadomestijo mehanskega čiščenja. S strgalom jezika lahko odstranimo bakterije, ki se nabirajo na jeziku in povzročajo slab zadah ter dodatno obremenjujejo imunski sistem.
Učinkovita preventiva za preprečitev nastanka paradantoze so redni zdravstveni pregledi. Njih se priporoča vsaj enkrat na šest mesecev, pri osebah s težnjo k nastanku oblog in krvavitvam dlesni pa tudi pogosteje. Zobozdravnik ali ustni higienik lahko pravočasno opazi znake vnetja, umika dlesni, nastanek žepkov ali druge spremembe, ki jih sami morda ne zaznamo. Zobni kamen je otrdel plak, ki ga doma ne moremo odstraniti. Deluje kot rezervoar bakterij in mehansko draži dlesni. Zato je priporočljivo čiščenje zobnega kamna pri ustnem higieniku vsaj enkrat letno, v nekaterih primerih tudi na tri do šest mesecev. Ustni higienik lahko opravi tudi merjenje globin obzobnih žepkov, kar je eden od glavnih diagnostičnih kazalnikov za parodontalno bolezen. Če žepki presegajo 3 mm in ob tem obstaja krvavitev ali izguba pripoja, gre za zgodnjo obliko bolezni, ki jo je mogoče učinkovito ustaviti.
Na zdravje dlesni pomembno vpliva tudi naš celoten življenjski slog. Kajenje je eden najmočnejših dejavnikov tveganja za nastanek in napredovanje parodontalne bolezni. Nikotin zmanjšuje prekrvavitev dlesni, kar slabi naravno obrambo in zakrije znake vnetja (npr. krvavitev). Posledično s tem imajo kadilci 2 do 6 krat večje tveganje za izgubo zob kot nekadilci.
Prehrana naj bo bogata z vitaminom C, ki pomaga pri obnovi vezivnega tkiva. Kalcij in vitaminom D sta pomembna za zdravje kosti. Antioksidanti pa zmanjšujejo oksidativni stres v tkivih.
Redna telesna aktivnost nam bo spodbujala krvni obtok, krepila imunski sistem in posredno zmanjševala vnetje. Če bomo imeli aktiven življenjski slog, bomo imeli precej manjšo možnost pojava parodontalne bolezni.
Ne smemo zanemariti tudi psihološkega vidika, saj stres slabi imunski sistem in lahko vodi v povečano občutljivost na vnetja. Ljudje pod stresom pogosto zanemarijo ustno higieno, kar prispeva k poslabšanju stanja. Pogosto se tudi ne odločijo pravočasno za obisk zobozdravnika. Zato je pomembno tudi obvladovanje stresa in zavedanje, da je ustno zdravje del splošnega dobrega počutja.
Parodontalna bolezen ni le problem ustne votline. Je sistemska bolezen z lokalnimi in splošnimi posledicami. Vendar pa jo je z doslednim in zavestnim pristopom mogoče uspešno preprečiti. Preventiva temelji na natančni vsakodnevni higieni, rednih obiskih zobozdravnika, zdravem življenjskem slogu ter pravočasnem prepoznavanju zgodnjih znakov bolezni.
Zdrave dlesni niso samoumevne, a so dosegljive z relativno enostavnimi navadami. Naša vsakodnevna rutina ima odločilno vlogo pri tem in že z nekaj minutami na dan lahko bistveno vplivamo na dolgotrajno zdravje naših zob in telesa kot celote.

Zdrava hrana in zobje

Zdravo vsakodnevno prehranjevanje usodno pripomore ne samo k boljši kondiciji našega celotnega organizma, ampak tudi k zdravemu zobovju. Pod zdravo prehrano za naše zobe se razume raznoliko, pestro, svežo in predvsem čim manj predelano polnovredno hrano. Ob tem se je pomembno držati osnovnih načel glede hrane - to je uravnoteženo prehranjevanje. Načeloma lahko jemo vse. Pomembno je le, da ne pretiravamo s kariogeno hrano (sladkarije, ipd).
Tako kot za zdravje celotnega organizma, velja tudi za zdrave zobe, da se naj izogibamo sladkorju, že pripravljeni konzerviranih jedeh, hitro pripravljeni hrani, mastnim pečenkam, salamam in klobasam, slanim prigrizkom in ostali kemično predelani hrani s konzervansi, barvili in podobnimi kemičnimi snovmi.
Živila iz bele moke so bolj kariogena kot tista iz črne moke. Bela moka namreč vsebuje beljakovino gliadin, ki je zelo lepljiva in s tem težko odstranljiva z zobne površine. Poleg tega bela moka vsebuje fino mlete delce, ki lažje prodrejo v medzobne prostore. Mlečni izdelki vsebujejo veliko kalcija, ki je glavni gradnik naših zob. Poleg tega vsebujejo še visoko vrednost koristnega kazeina, ki zaščitno deluje na naše zobe. Izrazito negativno za naše zobe je sladka in lepljiva hrana kot so čokolade, lizike, bomboni in žvečilni gumiji, ki se nalepijo na površino zob in tam ostanejo dolgo časa. Kariogene bakterije, za katere je osnoven vir energije sladkor, izločajo kislino, ki poškoduje zobno sklenino. Sladkarije naj omejimo na njihovo uživanje le neposredno po osnovnih obrokih, brez vmesnih prigrizkov, saj bo na ta način naša slina imela dovolj časa za remineralizacijo sklenine. K zdravim zobem bo pripomoglo tudi uživanje veliko vlaknatega svežega sadja in zelenjave. V špinači, brokoliju in zelju je veliko vitamina K, ki skrbi za mineralizacijo naših kosti in zob. Kisla hrana zniža pH v ustih in s tem pospeši raztapljanje zobne sklenine. Zaradi tega je priporočljivo, da po zaužitju kisle hrane in pijače usta izplaknemo z vodo. Zobe v tem primeru očistimo s ščetko šele po 30-tih minutah, da se kislina nevtralizira.
Priporočljivo je, da spijemo najmanj dva litra tekočine na dan, saj se bakterije najmočneje razmnožujejo v suhih ustih, kjer primanjkuje suhe sline in kisika.
Cigaretni dim vsebuje škodljive kancorogene snovi. Dolgotrajno vdihavanje cigaretnega dima lahko povzroči parodontalne bolezni, zabarvanost zob, nastanek kariesa, izpadanje zob in tudi možnost raka v ustni votlini. Tudi uživanje alkohola povzroči hitrejše izpadanje zob, njihovo zabarvanost in nastanek kariesa, ter tudi možnost pokanja sklenine.
Da bi ohranili zdrave in lepe zobe je potrebno zamenjati nekatere navade prehranjevanja. Predvsem prisotnost sladkorja v prehrani je potrebno zmanjšati na razumno mero. Še posebej se je potrebno izogibati sladkarijam kot so čokolade, lizike, karamele, bonboni in običajni žvečilni gumiji. Kolikor bolj so sladkarije sladke, lepljive in dlje se zadržujejo v ustih, toliko večja je nevarnost za poškodbo zob.

Zaščita oči pred soncem

Dober vid je osnova, da lahko sploh vsakodnevno komuniciramo. S svojo zgradbo je po eni strani oko dobro zaščiteno pred različnimi zunanjimi vplivi, vendar po drugi strani je oko tudi hitro ranljivo. To velja še posebej za sedanje poletne mesece, ko so sončni žarki najmočnejši.
Klinično je dokazano, da lahko očesno tkivo poškoduje daljša izpostavljenost sončnemu ultravijoličnem sevanju. Kolikor bolj so naše oči izpostavljene UV sevanju, toliko večja je možnost nastanka očesnega obolenja. Slednje ne nastane čez noč, saj se učinki UV sevanja z leti kopičijo in ko dosežejo kritično mejo, se navzven pokažejo z resnim očesnim obolenjem kot je na primer nastanek sive mrene, poškodba mrežnice, opeklina roženice (fotokeratitis) ali celo nastanek kožnega raka okrog vek. Ker imajo otroci in najstniki večje zenice in prozornejše leče, je UV zaščita pri njih še toliko bolj pomembna.
Sončna očala niso zgolj modni dodatek, ampak pomemben del zaščite oči pred škodljivimi vplivi sonca. Poleg estetike je pri izbiri ključna predvsem kakovost, ki vpliva na zdravje naših oči. Dandanes lahko sončna očala kupimo praktično kjerkoli. Ne glede na njihovo ceno imajo skoraj vsaka sedanja očala nekakšno oznako, ki naj bi zagotavljala dovolj učinkovito zaščito vida. Vendar ali je temu res tako?
Izbrana sončna očala morajo imeti 100% UV zaščito ali oznako UV400, kar pomeni, da leče blokirajo vse škodljive ultravijolične UV žarke sonca, vključno z UVA-žarki z valovno dolžino od 315 do 400 nanometrov in UVB-žarki z valovno dolžino od 280 do 315 nanometrov. Oznaka UV400 pomeni, da očala filtrirajo vse UV sevanje z valovno dolžino do 400 nanometrov. To zajema celoten spekter UVA in UVB žarkov, ki so najnevarnejši za oči.
Ob tem se seveda vprašamo: Kako preveriti ali očala res nudijo UV400 zaščito? Na izbranih očalih naj poiščemo certifikat ali oznako, ki izda podatek o odstotku zaščite pred UV sevanjem. Oznaka na očalih, ki sicer izdaja stopnjo zaščite pred infrardečimi žarki ali modrimi žarki, nima nič skupnega z zaščito pred UV žarki, in ne more preprečiti poškodbe oči. Na očalih naj bomo pozorni še na oznako CE, kar pomeni, da z Evropskim certifikatom očala izpolnjujejo osnovne varnostne standarde EU. Oznaki na očalih, ki izdata ustrezno zaščito, sta tudi »UV400« in »100% UV protection«.
Stopnja UV zaščite se pri sončnih očalih lahko s časom zmanjša, vendar ni nujno, da se to zgodi hitro ali pri vseh očalih. Vse je odvisno od kakovosti materialov, načina izdelave in načina uporabe in shranjevanja očal. Pri kakovostnih očalih z UV400 zaščito priznanih proizvajalcev je UV filter običajno vgrajen v sam material leče (npr. polikarbonat), zato se ne obrabi z zunanjimi vplivi. Pri cenejših očalih pa je UV zaščita pogosto nanesena kot površinski premaz, ki se lahko zdrgne, obrabi ali zbledi. UV filter v kakovostnih očalih lahko ostane učinkovit tudi več kot 10 let, če očala niso fizično poškodovana. Dolgotrajna izpostavljenost močnemu UV sevanju, vročini (npr. v avtu poleti) ali soli (na morju) lahko sčasoma oslabi zaščitni sloj. Enako velja za mehanske poškodbe s praskanjem ali čiščenjem z neprimernimi materiali.
Vizualno ne moremo ugotoviti ali očala še vedno ščitijo pred UV svetlobo. Najzanesljivejši način je testiranje pri optiku, kjer s posebnim UV-testerjem preverijo učinkovitost zaščite.
Vedeti moramo, da barva leč vpliva na vidljivost in udobje. Najbolj idealna za splošno uporabo je siva barva leč, ki je nevtralna in ne popači barv. Rjava ali jantarna barva leč je primerna za športne aktivnosti, saj poveča kontrast. Rumena barva leč izboljša vidljivost v slabih svetlobnih pogojih. Zelena barva leč pa zmanjšuje bleščanje in je primerna za vožnjo ter zunanje dejavnosti. Katerakoli barva leč ne vpliva na UV zaščito. Torej temna barva leč brez UV filtra celo bolj škodi kot koristi očem.
Polarizirane leče so ena najpomembnejših tehnoloških izboljšav v svetu sončnih očal, še posebej za vse, ki preživijo veliko časa na prostem – na vodi, v gorah, pri vožnji ali športu. Polarizacija sicer pomeni filtracijo svetlobe, ki se razprši in odbija v določenih smereh. Ko sončna svetloba pade na vodoravno površino (npr. voda, sneg, cesta, kovina, steklo), se od nje odbije v vodoravni smeri in ustvari bleščanje z močno, neprijetno in pogosto zaslepljujočo svetlobo.
Polarizirane leče vsebujejo poseben filter, ki blokira to vodoravno (polarizirano) svetlobo, medtem ko prepušča navpično svetlobo, ki je koristna za normalen vid. Posledično s tem se odpravi bleščanje z vodnih površin, mokrega asfalta, snega ali vetrobranskih stekel. Hkrati je vidna slika čistejša, barve so bolj naravne, vid pa je manj naporen. Vedeti pa moramo, da polarizacija ni enaka UV zaščiti. Zato je pomembno, da imajo leče tudi oznako »UV400« ali »100% UV zaščita«.
Pravilno velika očal so tista, ki ne tiščijo, hkrati pa tudi ne padajo z obraza, pokrivajo oči in kožo okrog njih, da preprečujejo vdor svetlobe s strani in imajo ustrezen razmik med nosnikom in lečami, da se udobno usedejo na nos brez zdrsavanja ali tiščanja. Večina sončnih očal ima na notranji strani ročajev zapisane tri številke, npr. 52-18–140. Prva številka pomeni širina stekel. Druga številka izdaja širino nosnika, ki določa razmik med obema stekloma, torej ali nam bodo očala udobno sedla na nos. Tretja številka pa izraža dolžino ročajev, ki vpliva na to, ali se očala lepo oprimejo za ušesi. Če že imamo očala, ki nam lepo pristajajo, lahko uporabimo te mere kot referenco.
Če je le možno, naj pred nakupom očala preizkusimo na svojem obrazu. Očala naj ne zdrsnejo tudi ko se premikamo ali se sklonimo. Zagotovo bo bolje, da izberemo rahlo večja kot premajhna očala, saj večja površina leč bolje ščiti pred UV-žarki.
Oblika sončnih očal mora dopolnjevati obliko našega obraza. Za okrogel obraz, ki ima značilnosti mehkih potez, polnih lic, širina in višina obraza pa sta si podobni, se priporočajo oglata, pravokotna ali mačja očala. Niso pa priporočljivi izrazito okrogli okvirji, ki še poudarijo okroglost.
Ovalen obraz ima značilnosti uravnoteženih potez, nežno zaobljenega obraza in z nekoliko širšim čelom. Za takšen obraz so prikladna skoraj vse oblike očal. Od pravokotnih, do okroglih, mačjih ali pilotskih. Hkrati pa naj upoštevamo, da očala niso preširoka, ki bi presegala širino obraza.
Oglat oziroma kvadraten obraz ima značilnosti močne čeljusti s širokim čelom in oglatimi potezami. Za njega so prikladna okrogla ali ovalna očala, ki mehčajo linije. Niso pa priporočljivi močno kvadratni okvirji, ki poudarijo ostrino.
Srčast obraz ima široko čelo, ožjo čeljust in poudarjeno brado. Za takšno obliko obraza so priporočena ovalna, pilotska, brezrobna očala, ki vizualno uravnotežijo zgornji del obraza. Izogibajmo pa se prevelikim in pretežkim zgornjim okvirjem.
Za podolgovat oziroma pravokoten obraz je značilen daljši obraz, z enakomerno širino čela, lic in čeljusti. Priporočena so večja, širša, pravokotna očala ali z večjo višino stekel, ki skrajšajo videz obraza. Niso pa prikladna očala s preozkim in majhnim okvirjem.
Seveda je pomembno tudi, da nam očala vizualno pristajajo. Barva, debelina in material okvirjev igrajo tu največjo vlogo. Barva okvirjev se naj ujema z našim tonom kože, lasmi ali stilom oblačenja. Debelejši okvirji delujejo bolj drastično in izražajo močnejši modni izraz, tanki okvirji pa bolj elegantno ali nevtralno.
Sedanji okvirji očal so izdelani iz številnih umetnih in naravnih materialov, ki imajo svoje dobre in slabe lastnosti. Najlon je zelo trpežen in prožen material, ki je odporen na udarce. Ker je lahek in udoben, je zelo primeren za športna očala. Kljub temu, da je njegova kakovost zelo dobra, lahko deluje nekoliko ceneno. Acetat je biološko pridobljen material iz bombaža ali lesa, ki je pogosto ročno obdelan. Je zelo lahek, prilagodljiv, hipoalergen in na voljo v številnih barvah ter vzorcih. Zlasti njegova cenejša različica pa se lahko deformira pri visoki temperaturi. Običajna plastika kot je polikarbonat ali PVC, je cenejši sintetični material, ki je poceni in široko dostopen. Vendar takšen okvir je manj trpežen in zlomljiv. Primeren je torej le za kratkotrajno rabo. Dobra lastnost inox okvirja je njegova vzdržljivost s tankim videzom in odpornostjo proti vlagi ter rji. Takšen okvir pa je lahko nekoliko težji. Z izjemo hipoalergenega tudi ni idealen za uporabnika z alergijami na kovine. Titan je visokokakovostna kovina, ki je zelo lahka, hipoalergena, izjemno vzdržljiva in odporna proti rji. Edina slabost takšnega okvirja je njegova visoka cena. Najbolj razširjen material za okvirje očal je monel, ki je zlitina niklja in bakra s sledovi železa in nekaterih drugih kovin. Prednost je njegova prožnost in ugodna cena. Slabost pa je v tem, da ni hipoalergen in lahko povzroča draženje pri občutljivi koži.
Pri izbiri sončnih očal se torej naj ne odločajmo samo po videzu. Velikost, oblika, udobje in zaščita so ključni dejavniki. Dobro prilegajoča se očala ne le izboljšajo naš videz, ampak tudi zagotavljajo optimalno zaščito za naše oči in kožo okrog njih. Če nismo prepričani, se posvetujmo z optikom, saj se nam bo strokovna pomoč pri izbiri dolgoročno obrestovala.