Izbira stopnic in ograj

Estetska in predvsem funkcionalna dodatka naši hiši sta prav gotovo ograja in stopnice. Z njima prinesemo domu varen občutek, hkrati pa odsevata duha hiše in sta arhitekturni sestavni del celote. Glede na izbiro tako materiala kot dizajna stopnic in ograje prav gotovo vpliva sama zasnova hiše.

Vedno znova ob izbiri novih stopnic in ograje dajemo premalo pozornosti na njihovo kakovost. Običajno ob nakupu nove ograje in stopnic upoštevamo le njihov estetski videz, pri katerem pa žal marsikdaj pretiravamo, kar je posledica končne kičaste podobe. S tem ne pokvarimo le videz ograje in stopnic, ampak tudi celotno notranjo oziroma zunanjo podobo doma.
Ne glede na to ali bo stopnišče in ograja znotraj ali zunaj objekta, je pomembna njihova kvalitetna izdelava in zadostna površinska zaščita. Le takšen izdelek bo brez večjih sanacij služil svojemu namenu vsaj naslednjih 20 let.

Načrtovanje stopnišča

Glavna prometna žila v hiši so stopnice. S tem je ta del opreme tudi eden izmed najbolj obremenjenih in opaznih površin v stanovanju. In ravno zaradi tega moramo pri njihovi izgradnji biti še posebej pozorni. Z novimi arhitekturnimi načrti stanovanjskih hiš so se stopnice iz odmaknjenega dela hiše preselile v njeno “srce”. To je dnevna soba, predsoba ali celo kuhinja z jedilnico. Tako so stopnice kar naenkrat postale pomemben dekorativni element doma.
Z razliko od nekaterih drugih gradbenih del kot je na primer pleskanje ali montaža pohištva, je izdelava stopnišča gotovo eden izmed najbolj strokovno zahtevnih posegov. Celo pri izbiri mojstrov je potrebno biti previden, saj bo le dovolj izkušen in strokovno usposobljen mojster znal izdelati pravilne stopnice. Izdelava stopnišča je zakompliciran gradbeni projekt, kjer je nujno potrebno upoštevati lepo število dejavnikov, ki vplivajo na njihovo pravilno izgradnjo. Pravilna lega stopnišča v zgradbi je že eden izmed njih. Nadalje je pomembno ustrezno razmerje med višino in širino stopnišča, upoštevanje mer in mesta vmesnih podestov, izbira pravilnega naklona stopnišča, izbira ustrezne konstrukcije glede na izbrani material in navsezadnje je potrebno paziti tudi, da se oblika stopnišča in material iz katerega je izdelano, pravilno ujemata s celotnim prostorom.
Ustrezno lego stopnišča v hiši sicer določi že arhitekt v gradbenem načrtu, zato si zaradi statike občutnejših sprememb po izbiri načrta niti ne moremo privoščiti. Tisti, ki prisegajo na prisotnost pozitivne energije v stanovanju (feng šui energija), trdijo, da se po stopnicah s stanovalci v nadstropja premika tudi vitalna energija, zato naj bi bile stopnice nekakšen usmerjevalec energije. Poznavalci feng šui energije odsvetujejo, da bi bile notranje stopnice neposredno nasproti vhodnih vrat ali v središču hiše. Najbolje je, če so nekje ob strani, zamaknjene od glavnih vrat.
Ustrezno razmerje med višino in globino stopnic je gotovo eden najbolj pomembnih dejavnikov za udobno hojo po njih. Vedimo, da se bomo ob stopnice vedno znova spotikali, če se razmerje višine in globine posamezne stopnice ne bo ujemala z dolžino našega koraka. Idealna mera za višino stopnice je od 17 do 21 centimetrov. Globina stopnice naj bi bila od 23 do 29 cm. Glede globine stopnice je pomembno, da se na stopnico prilega celotno stopalo ali vsaj celoten sprednji del stopala, z delom pete. Vendar, ker je dolžina stopala odraslega človeka daljša od 23 cm, se stopnice ne morejo optimalno prilegati človekovi nogi.
Pomemben element pri načrtovanju posameznih stopnic v celotno konstrukcijo stopnišča je upoštevanje enake višine vseh stopnic v stopnišču. V primeru, da bo ena sama stopnica po višini izstopala iz ostalega niza stopnic, bo s tem praktičnost celotnega stopnišča izničena, saj se bomo ob neenako stopnico vedno znova spotikali. Višino posamezne stopnice določimo tako, da celotno višino delimo s številom stopnic. Razmerje med višino in globino stopnice pa določa naklonski kot. Naklon stopnišča izključno določata višina nadstropja in tlorisni prostor stopnišča. Najbolj ugoden naklon za stopnišče je 30° ali malo več. Večina stopnišč imajo naklonski kot med 30° in 40°.
Da bo stopnišče pravilno izdelano, je pomembna tudi velikost podesta in mesto njegove postavitve. Slaba plat podesta je sicer v tem, da ta porabi kar nekaj razpoložljivega stopniščnega prostora. Zato se pri stopniščih z malo prostora uporabljajo stopnice brez podesta. V tem primeru obračališče, ki se je prej rešilo s podestom, sedaj nadomestijo kotne stopnice, s katerimi lahko zelo praktično izkoristimo manjšo tlorisno površino. S tem pridobimo na isti velikosti tlorisne površine še na večjem številu stopnic, kar je pri načrtovanju stopnišča skoraj vedno dobrodošlo. Vendar hkrati moramo vedeti, da kotne stopnice niso v nobenem primeru tako udobne za hojo kot stopnišče s podestom.

Kovinske ali lesene stopnice?

Beton, kovina in les so osnovne vrste gradiv iz katerih so lahko izdelane katerekoli stopnice.
Odlike armirano betonskih stopnic sta trajnost in odpornost materiala ter visoka požarna odpornost. Negativna plat je v tem, da jih je potrebno zaradi dimenzioniranja statičnega razmerja izdelati že med gradnjo armirano betonske plošče. S tem predstavljajo kar velik gradbeni poseg v zgradbo. Za oblogo betonskega stopnišča se pogosto uporablja naravni kamen. Od tega predvsem visoko odporni granit. Stopnice so lahko obložene tudi s keramičnimi ploščicami ali lesom. Pri izbiri stopniščnih oblog naj pazimo, da pohodna površina ni spolzka, hkrati pa je dovolj trpežna in neobčutljiva vsaj na manjše praske in udarce.
Nekdaj so bile stopnice v slovenskih hišah obložene predvsem s keramičnimi ploščicami ali granitom. Sedaj pa se vse bolj uveljavljajo stopnice obložene z lesom. To so lahko širinsko lepljene masivne lesene plošče, furnirane iverne plošče ali parketne obloge. V največ primerih so obložene pohodne in čelne površine stopnic. Možna pa je tudi izvedba stopnic brez obloženih čelnih lesenih zapor. Betonske stopnice obložene z lesom se razlikujejo še na klasično izvedbo stopnic s previsom pohodnega dela čez čelno zaporo in sodobnejšo izvedbo brez previsa pohodnega dela čez čelno zaporo, z ostrejšimi linijami.
Odlika stopnic obloženih s parketom se kaže ne samo v njihovem lepem videzu in prijetnem občutku s hojo po njih (bosa stopala na lesu), ampak predvsem v popolni vizualni usklajenosti med talno oblogo v spodnjem ali zgornjem prostoru in stopniščem. S tem so lahko povsod brezhibni prehodi, oziroma so tla v prostoru in stopnišče iz enake vrste lesa. Takšno vizualno usklajenost ne bomo mogli doseči s kombinacijo parketa in masivnega lesenega stopnišča, kaj šele z ostalimi vrstami oblog.
Še bolj kot pri polaganju parketa po talnem tlaku, velja previdnost pri polaganju parketa na stopnišču. Ob tem je predvsem pomembna priprava podlage stopnic. Če je betonsko stopnišče oziroma so vse takšne stopnice dovolj natančno izdelane, se lahko uporabi le izravnalno maso in dovolj elastično lepilo. Ob lepljenju parketnih deščic na stopnice moramo biti dovolj pazljivi, da pod parketnimi deskami ne ostanejo prazni zračni žepki. V tem primeru bodo stopnice s hojo po njih votlo donele. Ob hoji po stopnicah lahko prihaja tudi do škripanja, če ne bomo preprečili neposrednega stika enega lesena elementa z drugim.
Najbolj pogosto se za stopnice obložene s parketom uporablja dvoslojni ali trislojni gotovi parket, ki je lahko lakiran ali oljen. Niso pa ob tem izjema tudi tehno ali ostali masivni parketi. Bolj kot lakiran parket je za stopnišče priporočljiv oljen. S tem bo čiščenje in obnova parketnih stopnic enostavnejša, saj ne bo potrebno brusiti celotnega stopnišča. Pri obnovi bo tako potrebno obrusiti le poškodbe, celotno površino pa se enostavno le ponovno naolji. S tem je stopnišče zopet kot novo.
Enako kot pri talnem parketu, je tudi stopniščni parket lahko izdelan iz poljubnih lesnih vrst. Tako iz domačih, kot tudi iz eksotičnih. Parketno stopnišče je lahko izdelano v katerihkoli parketnih vzorcih, različnih dizajnih ali zaključkih.
Kovinske stopnice se velikokrat uporabljajo pri družinskih hišah za dostop na balkon ali teraso, niso pa izjema tudi znotraj prostora, saj s samosvojo eleganco lahko zanimivo popestrijo notranjost doma. Med stopnice izdelane iz kovine se štejejo tiste, ki so v celoti kovinske in tudi kombinacijo kovine z lesom, kamnom ali betonom. V tem primeru je konstrukcija kovinska, pohodne plošče pa so iz ostalega materiala, najbolj pogosto je to les. Nosilna konstrukcija notranjega stopnišča je lahko iz inoxa ali jeklenih profilov, ki so prašno barvani. Na stopniščno konstrukcijo so pritrjene lesene pohodne plošče. Takšen tip stopniščne konstrukcije je izrazito odprt in zračen. S tem poda prostoru zelo veliko svetlobe. Stopnišče je lahko izdelano tudi kot zaprti tip. S tem je konstrukcija obložena s pohodnimi, čelnimi in stranskimi oblogami, z vgrajeno notranjo zvočno izolacijo. Spodnja stran konstrukcije pa je običajno obložena z mavčnimi ploščami.
V sedanjih novogradnjah so aktualne sodobne konzolne stopnice. Konzolna jeklena podkonstrukcija je več ali manj skrita očem in s tem daje vtis navideznega lebdenja pohodnih ploskev v prostoru. Izvedba konzolnega stopnišča je možna le v primeru, da je stena armirano betonska, na katero izvedemo vpetje podkonstrukcije.
Veliko lastnikov hiš prisega na samonosilne lesene notranje stopnice, zato niti ni čudno, da so takšne stopnice kljub višji investiciji kot pri betonski ali kovinski izvedbi, dokaj pogosta izbira za premagovanje višinske razlike znotraj prostora. Glavni razlog je izredno lep estetski videz in naravna toplina lesa. Poleg tega so dobre lastnosti lesenega stopnišča tudi dokaj enostavna obdelava, majhna teža in preprosta montaža, ki poteka brez večje umazanije. Tako kot ostali materiali, imajo tudi lesene stopnice nekatere slabe plati. Ena izmed njih je ta, da les ni požarno varen in ni primeren za uporabo v vlažnem okolju kot so razne kleti in zunanje površine. Ravno pri lesenih stopnicah lahko opazovalec hitro vidi strokovnost izdelave, zato naj pri izbiri izdelovalca lesenega stopnišča izbiramo le med vrhunskimi mojstri, ki imajo za sabo že lepo število izdelanih stopnišč. Vedimo, da površno zasnovane in izdelane lesene stopnice močno skvarijo še tako vrhunsko opremljeno hišo. Ker je les živo gradivo, ki zaradi različnih vplivov (temperaturne razlike, suh zrak, prekomerna vlaga…) ne miruje, ga lahko ukrotimo le s sodobnimi metodami obdelave in z uporabo raznih dodatkov kot so specialna lepila, laki, itd.
V našem okolju se izdelujejo kakovostnejše stopnice v glavnem iz hrastovega lesa, ki so tudi najbolj trajne, lahko pa tudi iz bukve, jesena, javorja ali češnje. Nekoliko manj kakovostne stopnice so izdelane iz smreke, bora ali macesna. Izbira na slovenskem trgu je povečana tudi med drugimi vrstami lesa, predvsem med eksotičnimi vrstami. Pohodne površine se pri lesenih stopniščih izdelujejo iz masivnega lepljenega lesa ali zafurniranega lesa z masivnimi nalimki. V kolikor se uporabi masiven les, ki ni lepljen, se zaradi delovanja ta sčasoma zvije in deformira.
Za izdelavo lesenih stopnice je priporočena gostota lesa nad 550 kg/m3. Les naj bo dovolj odporen proti biološkemu razkroju ali sposoben zadostne impregnacije. Zagotovljena mora biti dovolj visoka trdnost lesa in njegova zadostna stabilnost. Degradacije pri sušenju lesa naj bodo minimalne.
Nemalokrat se pri lesenem stopnišču uporabi tudi kombinacijo drugih materialov, ki pa naj bo, če se le da, previdno izbrana. Ne pozabimo, da je les naraven material, zato se k lesenim stopnicam še zdaleč ne poda vsak dodatek. Najbolj primerni dodatki so kamen, steklo ali kovani elementi, ki le še poudarijo izvorno lepoto lesa.

Ograja na stopnicah

Stopniščna ograja ne samo, da nam nudi oporo pri vzpenjanju ali spuščanju po stopnicah in nas zaščiti pred padcem, ampak je tudi nepogrešljiv dekorativni element, brez katerega stopnišče nima tistega pravega končnega videza.
Bolj kot videz pa mora stopniščna ograja zagotavljati svojo prvenstveno nalogo; to je varnost in ugodna opora. Ob tem je potrebno upoštevati nekatere zakonitosti pri izdelavi ograje. Višina ograje od zgornjega dela stopnice, do zgornjega dela držala ograje naj znaša od 90 do 110 cm. Razteza se naj po celotni dolžini stopnic. Ograja mora biti dovolj stabilna. To pomeni, da je dovolj trdna in brez problema prenaša sile, ki jim je izpostavljena. Ob tem je predvsem pomembna pravilna montaža nosilnih stebričkov, ki so najbolj izpostavljeni prenosu sil. Zaradi varnosti majhnih otrok je priporočljivo, da so v ograji nameščene prečke pokončno in ne vodoravno. Podolgovate prečke namreč otrokom olajšajo plezanje po ograji. Razdalje med prečkami naj ne bodo večje od 12 cm.
Držalo je zaključek zgornjega dela ograje in je namenjen lažjemu oprijemanju, zato naj bo ustrezne ovalne oblike in izdelan iz materialov, ki so prijetni na dotik. To je les, guma, umetna masa in tudi kovina. Vsekakor pa se morata ogrodje ograje in držalo medsebojno uskladiti.
Ne samo na zunanjih stopnicah, ampak tudi na notranjih je sedaj marsikdaj nameščena inox ograja. Razlog temu je predvsem praktično neomejena trajnost, odpornost in eleganten videz ograje.
Železo, krom in karbon so osnovne zmesi inox jekla. Sicer lahko to vsebuje še druge elemente kot je nikelj, molibden, silicij, titan, itd. Zaradi velike vsebnosti kroma (najmanj 12%) ima inox svojo edinstveno prednost v primerjavi z običajno kovino - to je odpornost na rjavenje. Na površini inox jekla se v stiku z zrakom (oksidirano okolje) naredi nekakšen zaščitni sloj, ki je sestavljen iz okoljskega absorbiranega kisika. Sloj je prostemu očesu neviden in ima debelino atoma. Ta zaščitni sloj ne dopušča oksidacije na jeklu in s tem posledično nastajanje rje. V primeru, da se površina zaščitnega sloja na jeklu poškoduje, se ta ob prisotnosti kisika sama zaceli. Torej je inox jeklo v vsakem primeru nerjaveče, pogoj je le prisotnost kisika. Zaradi te odlike je nerjavno jeklo primerno predvsem pri zunanjih stopniščnih ali balkonskih ograjah, saj je povsem odporno na vlago, mraz in vročino.
Poleg tega ima še dobro lastnost v trdnosti materiala, ki prenese bistveno večje sile kot navadno jeklo. Inox zaradi svojih tipičnih mehanskih lastnostih z leti ne izgublja na kakovosti, kar se ne more trditi za nekatere druge materiale. Tudi po desetih letih bo inox ograja še vedno takšna kot je bila ob izdelavi.
Ograjo iz inoxa prepoznamo že od daleč po njenem tipičnem videzu sijaja. Ta videz daje občutek elegance, atraktivnosti in sodobnosti. Vendar po drugi strani lahko s svojim močnim videzom sijaja postane tudi nekoliko vsiljiva.
Ker je površina inox jekla povsem gladka, je enostavna za vzdrževanje. Z inox ograjo praktično sploh ni nobenih stroškov vzdrževanja. Barvanje z zaščitnimi laki nam ni potrebno. Le na vsakih toliko časa ograjo enostavno obrišemo z navadno krpo. Obdelana inox površina je sicer lahko polirana ali brušena.
Inox cevi, ki se uporabljajo za izdelavo ograj, so lahko kvadratnega ali okroglega profila. Cevi so med seboj lahko zvarjene ali sestavljene po sistemu vijačenja. Natančnost izdelave ograje lahko prepoznamo med drugim tudi po tem, če so vari vidni ali so ti nevidni oziroma čim manj vidni. Da bo takšna ograja resnično služila svojemu namenu naj bo v celoti izdelana z nerjavečimi materiali. To pomeni, da je tudi material za sidranje (pritrdilne plošče, navojne palice, matice, podložke) iz inoxa.
Sedanja inox ograja z modernim videzom je pogosto v kombinacijami z ostalimi vrstami materialov. To so največkrat inox pletenice, les in predvsem steklo.
V zadnjem času je zlasti steklo vse bolj popularen material za izdelavo ograj. Predvsem v novozgrajenih hišah z moderno opremo je steklena ograja najbolj pogost element. Pomembna lastnost takšne ograje je še v tem, da omogoča maksimalno propustnost svetlobe in odprtost prostora. Noben drug ograjni material namreč ne nudi takšnega občutka odprtosti prostora.
Izvedba ograje s steklom v obliki polnila med inox stebrički je zelo prilagodljiva opcija na različnih oblikah stopnišč ali balkonov. Stekleni paneli debeline 8 do 10 mm so s sponkami pritrjeni na inox stebričke.
Steklena ograja je lahko tudi v samonosni izvedbi, ki nima konstrukcije oziroma prijemal. V betonsko ploščo je varnostno steklo enostavno le točkovno pritrjeno. V največ primerih je steklena plošča debela od 16 do 22 mm. Takšna ograja ima lahko zgornji ročaj iz nerjavnega jekla ali lesa, v katerega se dodatno lahko namestijo še LED diode, največkrat pa ograja niti nima ročaja. Na ta način so maksimalno poudarjene čiste in ravne linije ograje.
Največkrat uporabljena in tudi najbolj stabilna različica steklenih ograj je ograja vpeta v profil. Steklo je lahko pritrjeno s strani ali na betonsko ploščo, lesen oziroma kovinski profil.
Za zagotavljanje zadostne varnosti, je pomembno, da je katerakoli steklena ograja izdelana iz lepljenega ali kaljenega stekla. Najbolj pogosta obdelava ograjnega stekla je s kaljenjem in dodatnim lepljenjem ter zaključno površinsko obdelavo. Na vsako stran lepljene steklene plošče ja nameščena še kaljena steklena plošča. Takšno obdelano steklo se imenuje varnostno kaljeno steklo. Njegova pomembna odlika je, da tudi v primeru razbitja ostane v enem kosu.
S sedanjo tehnologijo steklarji nudijo različne možnosti površinske obdelave steklenih plošč. Vidna steklena površina je lahko satinirana (jedka), transparentna, fuzijska, peskana z različnimi vzorci, prelepljena s samolepilnimi folijami, ipd. Najbolj pogosto se uporablja barvni odtenek navadnega mlečnega stekla, so pa opcije tudi v beli, črni, rjavi in podobnimi barvnimi odtenki.

Ograja na balkonu

Ob izbiri nove ograje na balkonu ali terasi ne smemo pozabiti, da ta zagotavlja svojo prvenstveno varnostno vlogo. Poleg tega pa takšna ograja ne bo dosegla svojega namena, če ne bo tudi dovolj funkcionalna, trajna in navsezadnje tudi dovolj lepa na pogled. Zato si naj pred njeno izbiro vzamemo čas za razmislek o njeni bodoči podobi. Ob tem pa naj bomo hkrati tudi previdni, da nas v preveliki želji po mogočnem videzu balkona ne zavede in postane ograja s pretiranim “izživljanjem” v materialih, barvah in oblikah kičasta, s tem pa moteča za bližnjo okolico. Nekdaj so bile balkonske ograje izdelane izključno iz kovine ali lesa. In niti ni bilo možnosti za pretiravanje pri videzu ograje. Danes pa je z novimi materiali in sodobnimi načini izdelave lahko videti na slovenskih balkonih praktično že vse mogoče. Od res lepih ograj, ki obiskovalcu vzamejo dih, do kičastih ograj, ki nikakor ne spadajo na določen objekt. Z napačno obliko in predvsem barvo balkonske ograje ne bomo popačili le balkona, temveč celo fasadno lice hiše. Poleg bližnje okolice mora biti ograja prilagojena predvsem fasadi objekta. Nujno je barvno ujemanje med ograjo in tonom fasade. To ne pomeni, da naj bo ograja iste barve kot fasada, temveč naj bodo obe barvi medsebojno usklajeni.
Tako kot stopniščna ograja, ima tudi balkonska ograja določeno standardno višino. Pri stanovanjski hiši je visoka najmanj 100 centimetrov. Ta mera je najbolj idealna za ugoden oprijem njenega držala ali naslonitev telesa na njo. Minimalna razdalja med pokončnimi cevmi ali deščicami naj bo 12 cm.
Kot prvo se naj odločimo ali se želimo z ograjo zaščititi pred zunanjimi pogledi, oziroma hočemo imeti predvsem lepo in živahno ograjo. Če nas ne ovirajo zunanji pogledi, lahko izberemo moderno ograjo iz stekla, inox profilov, ALU profilov ali kovanih elementov. V obzir naj vzamemo, da bo takšna ograja neposredno izpostavljena dežju, snegu, mrazu in soncu. Napak je mišljenje, da balkonsko ograjo pred padavinami zaščiti napušč strehe. Nalivi, vlaga in mraz so dostopni vsaki zunanji balkonski ograji.
V kolikor ne želimo odprtega tipa ograje, bo ena najbolj primernih opcij zidana ograja. Ograja, ki je običajno sezidana iz lahkih siporeks blokov ali kar iz modularnih zidakov, je bila pred leti precej aktualna. Lice zidanega dela ograje je praviloma usklajeno s fasado stavbe. Za poživitev so pogosto med ograjo dodani inoks profili ali steklena polnila.

Ograja na dvorišču

Nekdaj se dvoriščni ograji ni dajalo kakšnega posebnega poudarka. Najpogosteje je bila ta izdelana iz lesenih letev in kot takšna velikokrat ni bila vzdrževana. S tem je bolj kot krasila, kazila okolico hiše. Danes je povsem druga zgodba. Lično izdelane kovane in ostale vrste jeklenih ograj, impregnirane lesene, PVC ali aluminijaste ograje so lahko v ponos vsakemu lastniku hiše. Seveda pa pri dvoriščni ograji še zdaleč ni pomemben le njen videz. Bolj kot to takšna ograja zagotavlja našo zasebnost, saj ta predstavlja mejo med okolico in našim domom. Poleg tega dvoriščna vrata nudijo tudi določeno stopnjo varnosti. Težko prehodna ograja vlomilcu že navzven pokaže, da je to posestvo dobro zavarovano in ga marsikdaj že na začetku odvrne, da bi sploh pričel z vlomom. Vendar žal dovolj učinkovita protivlomna ograja običajno ni lepega videza, zato se praviloma poslužujemo neke vmesne rešitve, ko je ograja še dovolj lepa na pogled in hkrati vsaj minimalno zagotavlja varnost.
Pri izbiri dimenzije, videza in oblike dvoriščne ali vrtne ograje naj upoštevamo tudi veljavno zakonodajo v zvezi s tem. Po stvarnopravnem zakoniku je ograja, ki je na meji med dvema parcelama, skupna lastnina obeh sosedov. Torej če nameravamo zgraditi ograjo na meji parcele, si moramo pridobiti sosedovo soglasje. S tem, da mora to dopuščati tudi veljavni občinski prostorski akt.
Če s prostorskim izvedbenim aktom ni posebej predpisan odmik ograje od meje sosednjega zemljišča (najpogosteje 0,5 metra), je lahko ograja postavljena največ do meje parcele, vendar tako, da se z gradnjo ne posega na sosednje zemljišče.
Po zakonodaji je ograja z višino do 2,2 metra, enostaven objekt. Ograja z višino od 2,2 do 3,5 metra, pa nezahteven objekt. Za enostavni objekt ni potrebnega gradbenega dovoljenja, mora pa biti ograja postavljena v skladu s prostorskimi akti. Podatke o veljavnih prostorskih aktih si pridobimo z vložitvijo vloge za pridobitev lokacijske informacije na občinski upravi. Prostorski akti lahko določajo najvišjo dovoljeno višino ograje, ustrezne materiale za ograjo, morebiten odmik od meje, ipd.
Za nezahtevni objekt je potrebno gradbeno dovoljenje, katerega pa pridobimo po poenostavljenem postopku. To dovoljenje ni potrebno za žive meje, lesene plotove in ostale ograje, ki niso objekti.
Za ograditev vrta in hiše je priporočljiva višina ograje približno meter in pol od tal. S tem dosežemo, da višina ograje ne moti okolice, hkrati pa nudi še zadostno zaščito. Če se želimo z ograjo zavarovati pred pogledi iz okolice, je priporočljiva višina od 1,8 do 2 metra. Višja ograja od dveh metrov je primerna le v trgovskih in industrijskih zavarovanih objektih, kjer je potreba izključno po zavarovanju stavbe.
Ograja na dvorišču ali vrtu je sestavljena iz stebričkov, ki so zabetonirani ali privijačeni v manjše betonske temelje. Za vsak steber ograje je potreben betonski temelj, ki je globok 60 cm in širok 30. Stebrički so lahko kovinski, betonski, leseni ali iz PVC-ja. Med stebričke vgradimo ograjno polnilo. Za polnilo se pri sedanjih ograjah uporablja predvsem kovane, PVC ali aluminijaste elemente, lesene letve, betonske elemente ali plastificirano mrežo iz jeklenih žic.
Sodoben videz ograje bomo dosegli z ograjnim sistemom, izdelanim iz perforirane pločevine. Jeklena pločevina, ki je praviloma vroče cinkana in prašno barvana, ima različne oblike in velikosti rež. S tem ograja poskrbi za večjo intimo, saj več ali manj zastira nezaželene poglede. Nekateri proizvajalci za takšen ograjni sistem uporabljajo tudi pločevino iz nerjavnega jekla.
Ograja izdelana iz umetnega PVC materiala, je povsem odporna na vlago in s tem na rjo. Z razliko od lesa ne poka, ne trohni in jo ne napadajo lesni insekti. S tem ima PVC ograja dolgo življenjsko dobo. Eden najpomembnejših adutov je njeno minimalno vzdrževanje, saj jo nam ni potrebno barvati z zaščitnimi premazi. Na vsake toliko časa jo enostavno le operemo, da odstranimo nabrano umazanijo. Z vse bolj sodobno tehnologijo proizvodnje so se proizvajalci s PVC ograjo že precej približali obliki in videzu kovinske ali lesene ograje. Kljub temu tisti, ki prisegajo na naravne materiale, še vedno raje izberejo leseno ograjo.
Ker je montaža PVC ograje hitra in enostavna, se jo pogosto investitorji lotijo kar sami. Izbiramo lahko med kompletnim PVC ograjnim sistemom ali PVC polnilom. Pri prvi izvedbi so tako polnila kot stebrički izdelani iz PVC-ja. Pri drugem načinu pa PVC polnila pričvrstimo na betonske ali kovinske stebre. Poleg osnovne bele barve PVC ograj, ki je najbolj pogosta, so v ponudbi tudi ograje v zeleni, rjavi, sivi, in podobnih barvah.
Vedeti moramo, da je na trgu ogromno vrst plastičnih materialov, ki se med seboj razlikujejo v kvaliteti. Na videz se kvalitetnejši PVC material razlikuje od manj kvalitetnega že po gladki površini. Na takšni površini se ne bo nabirala plesen in se ne bo izločal bel prah (kreda). Kakovosten PVC material vsebuje dodatke za odpornost na ultravijolične žarke in dodatke za žilavost materiala. Prvi dodatek zagotavlja, da material ne porumeni, drugi pa, da so plastične letvice odporne tudi na udarce z močnejšo točo. Če ograja ne bo odporna na UV sevanje, bo pričela čez čas bledeti in rumeneti. Zato je pomemben podatek garancija na obstojnost barve. Nekateri proizvajalci jo imajo tudi do 20 let, kar je odvisno od vrste plastičnega materiala in barve ograjnih elementov. Odvisno od kvalitete PVC materiala se cena takšne ograje razhaja tudi v 3-kratnem količniku.
Eden izmed novejših ograjnih produktov so WPC profili. To so sicer lesni kompoziti, ki so izdelani iz lesa, kateri je v kompozitu v večjem deležu (cca 60%) in iz polietilena v manjšem deležu (cca 30%) ter aditivov (cca 10%). Za les se pogosto uporablja bambus. Les zagotavlja lesnemu kompozitu trdoto, togost in moč, polimer pa je namenjen kot vezivo. Takšni profili so primerni za različne vrste zunanjih ograj in tudi oblog kot na primer za terase in fasade.
WPC profili imajo enak videz in način uporabe kot les. Vendar v nasprotju z lesom se ne zvijajo, ne cepijo, ne gnijejo, ne napadajo jih škodljivci, odporni so na rast in razvoj gliv, lišajev ter mahov (očisti se jih z vodo), profili so homogeni ter »predvidljivi« materiali, saj so jim odvzete notranje silnice, ki so sicer prisotne v lesu. V primerjavi z lesom jih ni potrebno barvati, saj lesena moka impregnira že v fazi izdelave s polietilenom, kar omogoča WPC profilom, da minimalno absorbirajo vodo (WPC profili do 2%, leseni profili do 20%). S tem se zelo dobro obnesejo v vlažnih pogojih kot je na čolnih, terasah in bazenih. Ker absorbirajo zelo malo vode, zagotavljajo dobro odpornost proti zmrzovanju. Zaradi vseh teh številnih odlik, je njihova življenjska doba preko 35 let.
WPC deske enostavno čistimo le z vodo, lahko tudi s pritiskom do 60 barov. V ponudbi so v različnih barvah in z različnimi strukturami površin, tako da omogočajo različne možnosti načrtovanja. WPC kompoziti so okolju prijazni materiali saj jih je možno v celoti reciklirati. Tako kot les je tudi WPC profile potrebno skladiščiti v suhem in zračnem prostoru.
WPC ograjni profili so sicer masivni ograjni sistemi, kar pomeni, da zastirajo pogled. So dobra vetrna ovira.
Kljub visoki kvaliteti, ki naj bi jo imeli WPC profili, pa naj bomo vseeno previdni pri izbiri. Pri lesnem kompozitu je zlasti pomembno kolikšen je delež lesa in polietilena ter kakšna vrsta lesa in vrsta plastike je uporabljena. WPC s HDPE plastiko je na primer bistveno boljše kvalitete kot PVC. Sicer pa nam bo dober dokaz lahko že dolžina garancije, ki jo zagotavlja proizvajalec.
WPC profili se montirajo enako kot lesene letve in tudi obdelujejo se ravno tako na lesnoobdelovalnih strojih. Zaradi raztezanja materiala mora med WPC letvami vedno biti razmak. Pri montaži je bistvena razlika med leseno in WPC ograjo pri postavitvi stebrov. Ker je WPC material težji kot les, potrebuje več opore, sicer se deske lahko zvijajo.
Aluminijasta ograja v zadnjih letih postaja vse bolj močen konkurent ostalim ograjnim sistemom. Prednost te ograje je v specifičnih karakteristikah, ki jih lahko ponudi le malokateri material. Aluminij je trikrat lažji od železa, je odporen na korozijo, se enostavno čisti, ima dobro odpornost na zunanje vplive in trajen videz, ki se z leti ne spreminja. Obdeluje se ga lahko z vsemi znanimi postopki za obdelavo kovin. Kot material je aluminij bolj mehek kot inox, zato ima aluminijasta ograja običajno več stebrov, da se lahko doseže enako trdnost in stabilnost kot pri inox ograji. Tako je največji razmak med stebri približno 100 cm, medtem ko je pri inox-u precej večji. Večina montažerjev aluminijasto ograjo vijači in sestavi na objektu, saj so elementi in profili pripravljeni in že obdelani v delavnici.
ALU ograja nudi možnost številnih različnih izvedb v široki paleti barv po RAL lestvici. Barva ima površinsko trdnost in trajno odpornost na vse vremenske ujme, ter lep gladek videz. ALU ograja ne zahteva nobenega vzdrževanja. Torej ni potrebnega nikakršnega poliranja, barvanja, krtačenja in voskanja. Če se na ograji nabere prah ali umazanija npr. s ceste, njo le obrišemo z vlažno krpo ali detergentom za čiščenje stekel.
Proizvajalci nudijo sedanje ograje iz visoko kvalitetnega eloksiranega aluminija, ki je še posebej odporen na vremenske vplive. Eloksacijo se doseže s posebno tehnologijo površinske obdelave aluminijastih profilov. Na ta način je aluminijasta površina zaščitena pred oksidacijo, ta postane neprevodna, gladka, umazanija se jo ne prijema, ALU površina pa si hkrati pridobi tudi lepši videz. Običajna (naravna) eloksacija je srebrne barve, lahko pa izbiramo tudi druge barve (inox, zlata, črna, rdeča,…).
Tako kot PVC ograjo, tudi aluminijasto lahko sestavimo v lastni režiji. Večina proizvajalcev nudi ves potreben vijačni material, stekla, sidrne sisteme, ipd.
Slaba plat aluminijaste ograje se mogoče odraža le v nenaravnosti materiala in v nezmožnosti izdelave zahtevnejših oblik. Vendar je s sedanjo tehnologijo izdelave videz takšnih ograj vse bolj podoben dizajnu kovinske ali lesene ograje. Poškodovano zaščitno plast ograje žal ni možno sanirati. Potrebno je zamenjati celoten profil, kjer je prišlo do škode.
Dvoriščna kovana ograja bo podala predvsem videz mogočnosti in prestiža. Prava kovana ograja bo unikaten izdelek, ki ga bo zavidal marsikateri obiskovalec.
Če hočemo pravo kovano ograjo, je seveda treba poiskati kovača. Pravzaprav umetnega kovača, saj se on ukvarja s kovanjem okrasnih izdelkov. Skozi stoletja se kovaški poklic ni bistveno spremenil, saj je še vedno osnovno kovačevo orodje kladivo. Umetnemu kovaču varilni aparat ni ravno v ponos, saj je to tradicionalni poklic, kjer ni prostora za industrijo in novodobne stroje. Zato morajo biti kovaški izdelki, kovičeni, speti z vezicami, nikakor pa ne sme biti vidnih zvarov.
Kovana ograja je sicer nekaj dražja od lesene, se pa investicija kmalu obrestuje. Železo je namreč v primerjavi z lesom možno zelo dobro površinsko zaščititi (vroče pocinkanje in debelo slojno barvanje), zato taka ograja brez vzdrževanja preživi nekaj generacij. Tudi izbira je praktično neomejena, saj se iz žarečega železa lahko skujejo zelo raznoliki elementi in se poljubno kombinirajo med seboj.
Ker pa kovana ograja le ni zanemarljiva investicija, se je pred nakupom pametno malo poučiti ali pa obiskati več ponudnikov. Zaradi velikega povpraševanja je na trgu velika ponudba kovanih izdelkov, med katerimi pa si nekateri še zdaleč ne zaslužijo takšnega naziva. Možno je kupiti industrijske elemente, ki največkrat s kovanjem nimajo nič skupnega, »mojster« pa rabi le varilni aparat in »dragocena, unikatna, ročno kovana mojstrovina« je narejena. Seveda cena niti slučajno ni primerna ponaredku. Nekateri ponudniki ograj gredo celo tako daleč, da se pred neukimi potrošniki hvalijo s hladnim kovanjem. Naj nam ne bo nerodno, da nam kovač pokaže tudi v resnici kako zna vihteti kladivo po razbeljenem železu.
Nič manj kot izdelava kovane ograje je pomembna tudi njena montaža. Ko je ograja primerno površinsko zaščitena, jo je neodgovorno rezati, brusiti, vrtati ali variti. Na teh mestih bo prej ali slej začela rjaveti. V kolikor ni možno predvideti vseh nevšečnosti ob montaži, je pametno opraviti predmontažo. Takrat se brez vsake škode segmenti skrajšajo, krivijo, se izvrtajo luknje, ipd. Ob končni montaži se vse skupaj sestavi z nerjavečimi vijaki. S tem lahko pozabimo na kakršnokoli vzdrževanje takšne ograje.
Nekdaj je bila vrtna ograja s kovinsko mrežo namenjena le za ograjevanje zelenjavnega vrta pred domačimi živali. Danes pa je takšna ograja s ponudbo novih sistemov in izpopolnjenih materialov zopet vse bolj priljubljen pripomoček za ograjevanje vrtov in dvorišč. Sodobna panelna ograja je izdelana iz jeklenih palic, debeline 4 ali 5 mm, katere so med seboj točkovno zvarjene v tako imenovane panele. Običajno so paneli izdelani v dolžinah 250 cm in z različnimi opcijami višin.
Za povečanje stabilnosti in trdnosti je pri sedanji panelni ograji po celotni dolžini panelov na več mestih vtisnjena ojačitev v obliki črke V. S tem ograja poda svoj tipičen tri-dimenzionalen videz. Ograjna panelna mreža je vroče pocinkana in še dodatno zaščitena s postopkom plastifikacije. To je elektrostatičen prašni nanos barve, pregrete na 200°C. S takšno visoko zaščito proizvajalci običajno nudijo 10 letno jamstvo na rjavenje materiala. Življenjska doba ograje pa je še vsaj 5-krat daljša. Zaradi vtisnjenih ojačitev je panelna ograja dobro odporna na mehanske poškodbe in s tem precej bolj močna v primerjavi s sicer cenejšo klasično pleteno ograjo.
Ne potrebuje nikakršnega vzdrževanja in ima izmed mrežnih ograj z njeno trodimenzionalno obliko najlepši videz. Montaža ograje je zelo enostavna. Pritrjevanje panelov na stebre ne zahteva nobenega dodatnega pribora (napenjalnih žic, opor, vijakov) kot je sicer potrebno pri navadni mrežni ograji. Zato se takšne montaže velikokrat lotijo kar lastniki sami. Dobra plat sedanje panelne vrtne ograje je tudi v primeru morebitne njene poškodbe, saj lahko poškodovan panel preprosto zamenjamo z novim.
Panelna vrtna ograja je najbolj pogosto v klasični zeleni barvi., ki se lepo zlije z zeleno okolico hiše. Po naročilu pa je možna izbira katerekoli barve po RAL lestvici.
Sicer je res panelna ograja najdražja med mrežastimi tipi ograj, vendar je njen videz, trajnost in stabilnost bistveno na višji ravni kot pri klasični žičnati ograji.