Lepota kamna
Ne samo v starejših zgradbah, ampak tudi v novogradnjah je že kar obvezna prisotnost vsaj nekaj vidnega naravnega kamna. Ta prostoru daje posebno energijo, oziroma čar in je material, ki se poda vsakemu tipu stanovanja. Z izbiro in kombinacijo ustreznega kamna podamo hiši unikaten videz in prestiž.
V stanovanjski hiši je kamen kot zaključna obloga lahko v številnih primerih. Pogosto se uporablja za oblogo cokla na fasadi stavbe, za tlakovanje dvorišča in dovozne poti, za oblogo škarpe, stebrov, zunanjih in notranjih stopnic, za okenske police, za notranje tlake ali stenske obloge in tudi za kuhinjski ali kopalniški pult.
Različno obdelane površine
Vidni del kamnite obloge je lahko različno obdelan. Še nedolgo nazaj je bil aktualen predvsem poliran videz kamna. Polirana površina ustvari gladek sijaj naravnega odseva kamnitih kristalov in je enostavnejša za vzdrževanje. Vendar hkrati s tem postane pohodna površina tudi precej bolj drsna. Zato se pogosto površinsko poliran kamen za preprečevanje zdrsa še dodatno obdela. Če je pohodna površina izven objekta, je že površinska obdelava kamna groba oziroma protizdrsna. Predvsem pri stopnicah je poznanih več vrst protizdrsnih obdelav. Štokan ali peskan pas je strojno obdelan pas kamnite povšine, ki se opravi še pred vgradnjo kamnite obloge. Rešitev so lahko tudi protizdrsni trakovi, ki se lepijo na nastopno ploskev po vgradnji obloge. Druga vrsta so gumijasti protizdrsni trakovi, ki se jih vstavi v strojno narejen utor pred vgradnjo obloge. Poleg polirane kamnite površine je ta lahko tudi brušena. S tem je površina matirana ali gladka z mehkejšim videzom. Medtem, ko je polirana površina slabo odporna na praske, je brušena bistveno bolj. Njen matiran videz pa zahteva še manj pozornosti pri vzdrževanju. Izrazit matiran videz kamnite površine se doseže z žaganjem. Takšna površina ostane skoraj neobdelana po razrezu večje plošče. Z razrezane površine se odstrani le najbolj vidna znamenja žaganja. Žagana površina kamna se bolj malokrat uporablja, zato je za to tehniko obdelave običajno potrebno naročilo po želji stranke. Manjšo zdrsnost površine se doseže s postopkom žgane površine. Površina kamna se segreva na zelo visoko temperaturo, takoj zatem pa se jo hitro ohlaja. Zaradi ekstremnih temperaturnih razlik nastane na kamniti površini hrapava, neravna in surova tekstura. V preteklih letih je polirana obdelava kamna že skoraj povsem izpodrinila stare tehnike obdelave kamna. Slednji postopki so bili zaradi ročnega dela predragi, pa tudi vse manj je bilo izurjenih kamnosekov za obdelavo kamna kot je štokanje, špičenje ali brazdanje. Zaradi sedanje takšne strojne obdelave se ti postopki počasi zopet uveljavljajo. Poznanih je več vrst naravnih kamnov, ki so primerni za opremljanje doma. V grobem se lahko razdelijo v dve večji skupini. To sta graniti in marmorji. Obe skupini zajemata obširne vrste vzorcev in imata za lažjo razpoznavo trgovska imena kot so na primer Rosa beta, Bianco sardo, Bianco carrara, itd. Ta imena so poznana po vsem svetu in so v zelo široki uporabi.
Marmor
Marmor si je v primerjavi z granitom pridobil sloves kar nekako manj vrednega kamna. Vzrok tega naj bi bila predvsem njegova manjša odpornost v primerjavi z granitom, ki do določene meje drži, saj je žal neodporen na razne kisline. Če se odločimo za marmornato talno oblogo, je naša naloga, da njo dovolj zaščitimo in jo redno vzdržujemo. Ker je marmor mehkejši in manj odporen od granita, je manj primeren za zunanjo uporabo. Tudi za zahtevne notranje talne površine kjer je velika frekventnost, se uporaba marmorja ravno tako ne priporoča. Ob negativnih prizvokih glede lastnosti marmorja dobimo nehote vtis, da ta material ne sodi v naš dom. Vendar to ni res. Če takšni vrsti kamna dovolimo, da se normalno obrablja in od njega ne zahtevamo ravno najvišjega sijaja, bo marmorni tlak celo lepši od granitnega. Odlike marmorja so predvsem v njegovi lepi transparentni obarvanosti in kristalni strukturi. Zaradi njegove manjše odpornosti se marmor uporablja predvsem v notranjih prostorih pri izdelavi notranjih tlakov, polic ali oblog. Še posebej pride do izraza pri masivnih dekorativnih elementih kot so stebri ali kamini. Bianco carrara, Verde gvatemala, Rosa portugalo, Brački sivac je le nekaj najbolj pogosto uporabljenih tujih marmorjev. Izmed domačih marmorjev pa so poznani Podpečan, Hotaveljčan, Lesnobrdčan in Lipičan. V komercialnem pomenu se med marmorje prišteva tudi apnence in travertine. Travertin je peščene do rumeno rjave barve, izjemoma tudi temnejše rdeče rjave barve. Prepoznaven je po luknjicah, ki predstavljajo do 30% celotne mase. Zaradi tega ima dobro izolacijsko lastnost in se uporablja za obloge fasad in notranje stene.
Granit
Zaradi svoje tipične sestave, videza in dobrih lastnosti je granit še kako aktualen kamen pri opremi prostorov. Je naravni material, ki je obstojen na mraz in odporen na obrabo. Najpogosteje je sivkaste barve, lahko pa je tudi rdečkaste ali zelene. Njegova barvitost in žilasta struktura omogoča izdelavo zelo izrazitih izdelkov. Zaradi svoje strukture ali barvne raznolikosti, svoje trdnosti in časovne obstojnosti je primeren tako za notranje, kot zunanje površine. Torej povsod tam, kjer so mehanske in vremenske obremenitve najhujše. Lahko se uporablja za tlakovanje teras, notranjih prostorov, oblaganje stebrov, zidov, fasad, izdelavo spomenikov, okenskih polic, kuhinjskih pultov in še bi se lahko naštevalo. Vendar ob tem je potrebno omeniti, da je zaradi obdelane gladke površine ta predvsem pri zunanjih površinah nevaren za zdrs, zato se je zadnjih nekaj let predvsem pri zunanjih talnih oblogah uporaba granita precej zmanjšala. Zdrsno površino imajo polirani graniti, ki se sicer tudi največ uporabljajo. Če se že odločimo za zunanjo granitno talno oblogo (med katerimi so najpogosteje stopnice), je primernejši granit s fino brušeno površino, ki zmanjša možnost zdrsa, vendar odvzame kamnu lesk. Granit ima zelo veliko odpornost na obrus, prav tako je odporen na razne kisline in lužila. Ravno zaradi njegove visoke odpornosti je ta kamen še vedno pogosta izbira. Med domačimi granitnimi kamni je najbolj znan pohorski tonalit, ki se pridobiva v Cezlaku na Pohorju, kjer je tudi največji kamnolom v Sloveniji. Poleg njega so na našem tržišču zastopani tudi graniti iz Italije, Španije, Skandinavije, Afrike in Amerike. Nekaj najbolj pogostih tujih vrst granitov so Impala, Multicolor, Paradisso, Verde, Olive, Rosa beta, Rosa porinho, Zimbabve, Africa red, Baltic brown, itd. Slaba plat granita se mogoče odraža le v še vedno nekoliko višji ceni in njegovi vsiljivi podobi, ki jo z leti pokaže njegova živahna in žilava struktura. Običajno je nam ob izbiri granita njegov atraktiven videz všeč, vendar z leti postane ta podoba vse bolj moteča. Ker je granit naravna kamenina, so možna tudi odstopanja v strukturi in barvi materiala.
Porfir
Porfir, ki je bolj poznan pod imenom Porfido, se tako kot granit uvršča med magmatske kamnine in ima s tem ravno tako zelo visoko trdnost, odpornost proti obrabi in majhno vpojnost. Njegova prepoznavna barva je rdeča, zelena ali sivo rjava z drobno strukturo zgornje naravno lomljene površine. Porfir se v največ primerih uporablja za tlakovanje dvorišč in poti ob hišah, v manjši meri pa tudi za oblaganje cokla fasade ali betonske škarpe. Za oblogo se največkrat uporablja v nepravilnih oblikah plošč, izjemoma lahko tudi spravilnimi oblikami plošč, pogosta izvedba tlakovanja pa je tudi v manjših kockah. Nepravilne oblike takšnih plošč so debeline od 1 do 3 cm ali od 2 do 5 cm. Glede na debelino so tudi različne velikosti plošč. Kamnite plošče s pravilnimi oblikami so v ponudbi glede na rdečo ali sivo-rjavo-zeleno kombinacijo barv in tudi glede na različno obdelavo robov.
Škrilj
Naravni kamen slovenskega izvora je Škrilj, katerega nahajališča najdemo predvsem na severozahodnem delu Slovenije, deloma pa tudi na Krasu. Na kamnitih predelih, kjer je bila sedimentalna kamnina sestavljena iz zelo majhnih glinenih delcev in se je pod velikim pritiskom spoprijela v glineni škriljavec, so nastali izrazito debelejši sloji Škrilja. Tako kot Porfido so plošče Škriljavca v poljubnih oblikah in debelinah v sivi, sivo-rjavi, sivo-rdeči, rjavi, rdeči barvi ter barvi različnih nians. Odlika takšnega kamna je, da se ne drobi oziroma lušči. Ni občutljiv na vremenske ekstremne razmere, ne drsi in je preprost za čiščenje. Ker je zelo odporen na mraz, se ga uporablja za zunanje škarpe, terase, cokle, oblaganje zidov in tudi notranjih prostorov. Zaradi vseh teh navedenih njegovih odlik so ga nekdaj uporabljali kot strešno kritino.
Montaža kamna
Kljub izbiri kakovostnega in odpornega kamna bo lahko naša kamnita obloga že v kratkem času pričela propadati, če ne bomo upoštevali nekaj osnovnih pravil pri njenem polaganju. Osnovni predpogoj za izvedbo kamnite obloge je dobra hidroizolacija. Ta pride v poštev predvsem na površinah kjer skozi podložni beton prodira zemeljska vlaga. Če se ne izvede natančne hidroizolacije, se bo kamnita obloga s časom pričela uničevat, saj bo vlaga iz tal prodrla skozi kamen na površje, kjer se bodo na kamnu najprej pojavile temne mokre lise, zatem pa bo material pričel postopoma propadat. Pri zunanjih stopnicah in tlakih moramo poleg vlage, ki na površino prodira iz tal, preprečiti vdor vode tudi s površja, ki pronica v kamen in betonsko podlago. Zaradi vode, ki prodre s površja pod kamen v betonsko podlago, bo pri nizkih temperaturah ta voda pričela zmrzovat, kar pomeni, da se bo raztezala in bo s tem prišlo do odstopanja kamna od betonskega tlaka. Zaradi tega med kamnom in podlago ne sme biti zraka, fuge pa morajo biti dobro zatesnjene. Pri polaganju kamna na svežo betonsko podlago je pomembno, da je kamen resnično v stiku s podlago in ni vmes nobenega praznega prostora. Na zunanjih površinah se priporoča montažo s presledki med posameznimi kamni oziroma s fugami, ki naj bodo natančno zadelane s fugirno maso. Priporočljivo je, da estrih ne izdelamo pred polaganjem kamna, temveč kamen polagamo v svež betonski estrih. Seveda, če okoliščine to dopuščajo. V kolikor je to neizvedljivo, moramo pač kamnite plošče položiti na trden tlak s pomočjo ustreznega lepila. Ob tem naj bomo pri zunanji montaži še posebej pozorni na izbor ustrezne lepilne mase. Pri izvedbi notranjega kamnitega tlaka je potrebnih 5 cm višine nad estrihom. V nekaterih primerih se vgrajujejo tudi tanke kamnite plošče oziroma marmete, katere se podobno kot keramika lepijo na podlago. Ta mora biti dovolj ravna, v višini 1,5 cm do vrha zaključnega tlaka.
Zaščita kamna
V namen čim manjšega vzdrževanja je zelo pomembno, da takoj po vgradnji kamna, njega zaščitimo z globinskim zaščitnim protioljnim oziroma protivodnim premazom, ki podaljša trajnost in prvoten videz kamna. Uporabimo naj takšno zaščitno sredstvo, ki ne spremeni površinski videz kamna, ampak le prepoji njegove pore in s tem prepreči vdor nesnage v kamen. Z impregnacijo ga lahko premažemo pri +10 stopinjah Celzija, pod pogojem, da je kamen popolnoma suh. Močna kislinasta in jedka čistilna sredstva ne smemo uporabljati pri poliranemu ali brušenemu marmorju. Če jih že uporabimo, naj bodo blaga in namenjena izključno za kamnito površino. Na trgu se pojavljajo vse boljša zaščitna sredstva. Dovolj kakovosten bo le tisti impregnatorski premaz, ki bo penetriral v strukturo kamnite površine in bo tam tudi dovolj časa ostal. Takšno kvalitetno sredstvo bo tudi preprečilo pospešeno staranje videza kamnite površine, vplive kislega dežja iz ozračja, erozijo površine ter s tem propadanje kamna. Ker novo vgrajeni kamen v povezavi s svežim lepilom vsebuje vodo, naj s postopkom impregnacije počakamo do mesec ali dva, sicer lahko na kamniti površini trajno ostanejo vodni madeži. S kamnite površine temeljito odstranimo vso umazanijo, nakar njo enostavno premažemo z ustreznim sredstvom. Glede izbire zaščitnega sredstva se naj vsekakor prej pozanimamo pri prodajalcu, saj je na trgu precej različnih vrst impregnacij, ki imajo različen učinek, različen način delovanja in so namenjena v različnih okoljih.
Kamnita fasadna obloga
Na sedanjih novo izdelanih fasadah lahko vse bolj pogosto opažamo, da so te izdelane v kombinaciji s kamnitimi oblogami. Pravi modni trend je tako postala fasada, pri kateri je vsaj ena stena oziroma površina prekrita s kamnito oblogo v obliki panelov. S tem postane fasada precej bolj atraktivnega in razgibanega videza. Poleg dekoracije kamnita fasadna obloga prispeva tudi k bistveno boljši zaščiti pred mehanskimi poškodbami, ima dodaten izolacijski učinek, življenjska doba pa je tako rekoč neomejena. Vendar ob tem se je potrebno zavedati, da bo le dovolj strokovno montirana kamnita obloga, ki je vremensko stanovitna, dosegla vse prej omenjene pozitivne učinke. Namreč na izolirano fasadno oblogo je potrebno pravilno namestiti kamnite plošče. Marsikdaj se ob tem zgodi, da investitor ali graditelj nima vseh informacij glede celovitega preverjenega sistema. Torej, da se vse fasadne plasti med seboj ujemajo, oziroma so medsebojno dovolj kompatibilne. Za rešitev takšnega strokovnega posega ne bo zadostovala pomoč vsakega zidarskega mojstra ali nasvet prodajalca gradbenega materiala. Pametno je torej izbrati takšnega ponudnika, ki zagotavlja celovit fasadni sistem s kamnito oblogo. Takšen sistem mora zagotavljati zadostno stabilnost, vodotesnost, paro propustnost in zmrzlinsko ter površinsko odpornost. Ker je naravna fasadna kamnita obloga podvržena različnim vremenskim vplivom, se lahko s časom spremeni barvni odtenek na izpostavljeni kamniti površini. Intenzivnost spremembe je odvisna od vrste kamna. Če je kamen temu bolj podvržen, je priporočljiva površinska zaščita s primernim impregnacijskim sredstvom. Pritrditev kamnite obloge naj opravimo z zmrzlinsko odpornim (fleksibilnim) lepilom. Nosilna armirana plast mora biti vodotesna in paro prepustna, ter izdelana v zadostni debelini, da zagotavlja stabilnost celotnega sistema. Odvisno od vrste kamna, njegove debeline in teže se pri nekaterih sistemih v namen zagotovitve zadostne stabilnosti uporabljajo kovinska fasadna sidra. Njih v medsebojno ustreznih razmikih pritrdimo skozi nosilno armirano plast in skozi izolacijsko oblogo v konstrukcijo zunanjega zidu. Z globalizacijo trga je poleg dekorativnega fasadnega kamna domačih kamnosekov v ponudbi še množica različnih kamnitih oblog iz Evrope, Azije, Kitajske, itd. Tako cene kot kvaliteta se med različnimi kamni med seboj precej razlikujejo. Pred nakupom naj od trgovca zahtevamo predložitev ustreznih certifikatov kamna in kakšno garancijo zagotavlja. Poleg fasadnih površin se dekorativni kamen uporablja še za obloge zunanjih škarp ali coklov, notranjih sten v dnevni sobi, kuhinji, vinski kleti, ipd. Primeren je tudi za oblogo kaminov, stebrov in balkonov. Ker je dekorativni kamen tovarniško izdelan v sestavljivih ploščah, je njegova montaža enostavna, hitra in poceni. S predpostavko, da upoštevamo vse prej omenjene zahteve glede celotnega fasadnega sistema. Komponente so med seboj sestavljene tako, da je ob montaži potreben minimalen razrez in je s tem ustvarjena tudi majhna količina odpada. Na tržišču je v ponudbi naravni dekorativni kamen in tudi umeten. Slednji je največkrat izdelan iz mletega naravnega kamna, umetnih primesi kot so ekspanzijske smole, ki povečajo volumen in dodatkov za povezovanje materialov. Iz zmesi je izdelan v obliki odlitka iz kalupa, narejenega po modelu naravnega kamna. Zaradi posebnega hrbtnega sistema je omogočeno enostavno in hitro oblaganje. Odlika umetnega kamna je tudi v manjši teži v primerjavi z naravnim.
Kamnite police in pult
Če se pri oblaganju tal in sten izogibamo uporabi kamna, se pri okenskih policah temu materialu skorajda ne bomo mogli izogniti. Ravno kamen s svojo trajnostjo in odpornostjo poda okenski polici pravo vrednost. Nekateri proizvajalci izdelujejo police iz 85% naravnega marmornega drobljenca, kateremu je primešano 15% akrilnih smol, ki izboljšajo kvaliteto naravnega kamna. S tem je razlika med naravnim in umetnim kamnom predvsem v tem, da naraven ne vpija, kar pomeni da se na njemu ne poznajo nobeni madeži od npr. rdečega vina, odporen je na vremenske razmere, kisline, baze luge, UV žarke (ne porumeni in ni porozen), ne poka, je toplotno prevoden in toplejši na dotik in ima svetle trendovske barve. S tem je primeren za zunanjo in notranjo uporabo. Pri montaži zunanjih polic je pomembno, da je napušč čez fasado tri do štiri centimetre. Sedanja okna so izdelana tako, da seže polica delno tudi pod okno, kar je potrebno upoštevati pri določitvi njene globine. Prav tako je potrebno upoštevati tudi dobra 2 cm dodatne širine na levo in isto mero na desno stran. Za takšno širino pride polica čez okno v omet. Da se umazanija v primeru dežja ne spira s police levo ali desno preko roba na fasado, je bolje izbrati zunanje okenske police z nalimki na zaključkih. Vidni robovi polic so lahko različno obdelani. Največkrat so ti robovi polkrožni, okrogli, zaokroženi ali ostrejše oblike. Pri notranji opremi je kamen kot naravni material pogosto v uporabi tudi za kuhinjski ali kopalniški pult. Še posebej za tiste, ki prisegajo na naravni videz, je edina ustrezna odločitev za kamniti pult. Prisotnost kamna v kuhinji ali kopalnici nam bo dal občutek mogočnosti in predvsem videz naravnosti, ki ga v teh dveh prostorih zaradi uporabe umetnih materialov še kako primanjkuje. Za to sicer zelo obremenjeno površino je najbolj priporočljiv material granit, ki je daleč najbolj odporen proti obrabi in raznim kislinam, ki pa so na kuhinjskem ali kopalniškem pultu še kako prisotne. Vendar tudi granit nekoliko vpija tekočino, zato je priporočljivo, da ga pred uporabo premažemo z ustrezno impregnacijo.
Izbira nagrobnega spomenika
Namen vsakega nagrobnega spomenika je, da se ohrani spomin na pokojnika. Tako kot naj bi bil večen spomin na njega, naj bi tudi nagrobnik v prenesenem pomenu to bil. In kamen s svojo večnostjo je ravno pravšnji material za to. Ob tem se seveda poraja eno in glavno vprašanje: Kakšen spomenik izbrati, da ta ne bo skrajno izstopal od vseh ostalih na pokopališču, vendar bo hkrati še vedno dostojen naši ljubljeni pokojni osebi? Še preden se odpravimo k kamnoseku na izbiro spomenika, naj se pri upravljalcu pokopališča pozanimamo o dovoljeni velikosti oziroma višini nagrobnika, saj se dovoljene velikosti nagrobnikov pri nas precej razlikujejo od enega do drugega pokopališča. Pri naročilu nagrobnika potrebujemo dovoljenje za njegovo postavitev, katerega pridobimo pri upravljalcu pokopališča. Kamnoseku sporočimo okvirne dimenzije bodočega nagrobnika ter podatke za napis na spomeniku kot so na primer imena, letnice, ipd. Pri izbiri oblike in barve nagrobnika naj pazimo, da ta ne bo preveč raznolika oziroma pestra, saj bo kaj hitro lahko spomenik postal kičast. Pri tem naj upoštevamo tudi okoliške nagrobnike. Če so ti na primer enostavnih oblik v črnih ali svetlih barvah, naj ne izberemo nagrobnik razkošnih oblik in na primer rdečkaste barve. Na prvi pogled kvaliteta in dovršenost izdelave nagrobnikov med seboj mogoče niti ni opazna, vendar s pozornim opazovanjem je razlika vse bolj očitna. Natančnost kamnoseškega mojstra je pri obdelavi kamna še toliko bolj očitna, saj je lahko že en sam napačen udarec v kamen usoden in naredi nepopravljivo škodo. Ob tem je nujno potrebno, da ima mojster občutek za estetiko in umetniški navdih. Slovenski nagrobniki so po večini izdelani iz granita, marmorja, apnenca ali peščenjaka. Ob izbiri ustrezne vrste kamna naj imamo v mislih, da bo nagrobnik izpostavljen različnim tudi ekstremnim vremenskim razmeram. Gotovo je granit eden najbolj primernih kamnov za takšne razmere. Še zdaleč pa s tem niso izključene ostale vrste kamna. Z ustrezno površinsko in globinsko zaščito lahko tudi nagrobnik iz ostalih vrst kamnov ostane prvotnega videza več desetletij. Ob tem pa moramo vedeti, da se različni naravni kamni s časom pod vremenskimi vplivi različno spreminjajo. Čeprav na prvi pogled niti ni tako očitna, je kvaliteta nagrobnih spomenikov, ki so sedaj v ponudbi, izjemno različna. Natančnost izdelave je opazna predvsem na raznih robovih kamna in njegovih stičiščih, pa tudi na obdelani vidni površini. Cena nagrobnika je tudi odvisna ali je ta v celoti izdelan iz masivnega kamna, oziroma je njegova notranjost iz betonskega vložka. Masivni nagrobnik je praviloma dražji, vendar bo dolgoročno kot takšen zagotovo dlje časa kljuboval vremenskim pogojem kot spomenik iz betonskega vložka. Na trgu so v ponudbi spomeniki serijske izdelave, lahko pa je ta izdelan unikatno po naših željah. Poleg tega so z globalizacijo trga pri nas v ponudbi tudi uvoženi nagrobniki iz Kitajske in Indije, ki so cenejši, vendar se po kvaliteti z izdelkom slovenskega kamnoseškega mojstra težko primerjajo. Običajno so takšni nagrobniki tudi oblikovno nekoliko drugačni od naših in s tem marsikdaj predvsem na starejšem pokopališču ne sovpadajo z ostalimi nagrobniki. Če imamo stari nagrobnik dotrajan, se nam porodi vprašanje: Naj nagrobnik obnovimo ali ga zamenjamo z novim? Enostaven in hiter odgovor na to vprašanje si bomo zagotovili tako, da kamnoseškemu mojstru pokažemo sliko dotrajanega nagrobnika. Ta nam bo sporočil višino stroška obnove spomenika. S tem bomo lahko hitro primerjali strošek obnove ali nakup novega spomenika. Povsem drugi primer pa je, če smo nekako čustveno vezani na dotrajani nagrobnik ali je ta staro mojstrsko kamnoseško oziroma celo kiparsko delo. V tem primeru se pač ne glede na višino stroška odločimo za obnovo spomenika. Kot celotno obnovo spomenika se smatra tako obnovo nagrobnika kot tudi utrditev njegovih temeljev. Slednje velja v primeru, da je stari spomenik pogreznjen in s tem nagnjen. V tem primeru se najprej odstrani stari spomenik in izdela na starem temelju novo armirano betonsko podlogo. Morebitne močno poškodovane dele spomenika se nadomesti z novimi identičnimi oblikami delov. S postopkom brušenja in čiščenja vidna površina spomenika pridobi zopet svoj lesk. Vso površino spomenika se še zaščiti z ustreznim impregnacijskim premazom, ki mora zagotoviti tako površinsko kot globinsko zaščito kamna. Po potrebi se lahko okraski in črke na nagrobniku na novo prebarvajo ali pozlatijo.
pripravil: M.A.
