Alternativa zidani hiši

Prvo in osnovno vprašanje ob razmišljanju lastne hiše je: ˝Graditi hišo na klasičen način z zidaki ali se odločiti za leseno več ali manj gotovo hišo?˝ Odločilni dejavnik, ki tehtnico prevesi v prid leseni hiši je boljša energetska učinkovitost. Osnoven material takšne hiše je les, za katerega je znano, da je odličen toplotni izolator.

Slovenija je ena tistih držav, kjer so skoraj vse stanovanjske hiše tradicionalno zidane. Predvsem zaradi vse večje energijske ozaveščenosti se je v zadnjih letih stanje sicer pričelo spreminjati v prid montažnim nizkoenergijskim ali celo pasivnim hišam, vendar v primerjavi z nekaterimi zahodnimi evropskimi ali skandinavskimi državami smo še daleč za njimi. V sosednji Avstriji je na primer 30% montažnih gradenj, v Skandinaviji pa kar celo 90%.
Dejavnikov v prid gradnje montažne hiše je kar nekaj. Prvi je nedvomno varčnost hiše z energijo. Montažne stene so bistveno bolj izolirane kot klasične zidane, kjer večinski del širine stene zavzamejo votli zidaki in ostane le manjši del za izolacijski material.
Čas od pogodbe z izvajalcem do končne vselitve je pri gradnji montažne hiše zelo kratek. V montažno hišo se lahko vselimo tudi že po dveh mesecih ali celo manj od pričetka njene gradnje.
Zaradi tanjših sten je tudi boljša izkoriščenost prostorov (do 10%). Ker se pri gradnji ne uporablja vode, ni prisotnosti vlage. Vgrajeni so ekološki materiali – predvsem les, ki je dokazano eden najbolj zdravih materialov za bivanje.
Zaradi različnih finančnih zmožnostih investitorjev ponujajo proizvajalci montažnih in lesenih masivnih hiš različno dokončane hiše in s tem seveda različne cene. Od popolnoma dokončane, oziroma tako imenovane »hiše na ključ«, pa do grobo dokončane, kjer je potrebno naknadno poskrbeti še za vse inštalacije, tlake, pleskanje sten in stropov, polaganje oblog, ipd. Pogosta odločitev je nakup hiše do IV. gradbene faze. Takšna hiša ima streho, stavbno pohištvo in celo fasado. Notranjost hiše pa je pripravljena za gradbeno obrtniška dela, ki jih pozneje postopoma opravljamo sami z najemom obrtnikov. Torej poteka nadaljnja oprema hiše na isti način kot pri klasični gradnji.

Pasivna hiša

Gradbena stroka je v zadnjem desetletju ali nekaj več na področju varčnosti in kvalitete bivanja naredila velik korak naprej. Celoleten strošek ogrevanja je v novi pasivni hiši celo manjši kot mesečni strošek pri običajni zidani. Sedanja sodobna montažna hiša že dosega vrednosti nizkoenergijske in celo pasivne hiše.
Sam koncept pasivne gradnje, ki se v zadnjem obdobju uveljavlja tudi pri nas, so razvili v Nemčiji. Dr. Wolfgang Feist je v Darmstadtu v bližini Frankfurta leta 1991 postavil prvi pilotni objekt. Na osnovi novih spoznanj pri gradnji in uporabi te hiše so v Passivehaus inštitutu razvili standard pasivnih hiš in orodje PHPP, s katerim že v času načrtovanja objekta preverjajo njegovo energijsko učinkovitost.
Kakšna je sploh pasivna hiša? Zahteve za pasivno hišo so dokaj ostre. Toplotna prehodnost U vseh gradbenih elementov je pod 0,15 W/m2K, pri prostostoječi enodružinski hiši se priporoča celo pod 0,10 W/m2K. Izvedba mora biti brez toplotnih mostov (ψ≤0,01 W/m2K). Stavba mora biti izredno zrakotesna in kontrolirana s tlačnim preizkusom po DIN EN 13829 – vrednost n50 pri 50 Pa tlačne razlike ne sme presegati 0,6 h-1. Vse zasteklitve morajo biti z Uw pod 0,8 W/m2K, pri visokem faktorju prehoda celotnega sončnega sevanja (g≥50% po DIN 67507), tako da so tudi pozimi možni neto dobitki toplote. Okenski okvirji naj bi bili z Uf-vrednostjo pod 0,8 W/m2K po DIN EN 10077. Poraba električne energije za pogon prezračevalne naprave ne sme presegati 0,4 Wh/m3 prečrpanega zraka. Pri pripravi in distribuciji sanitarne vode morajo biti minimalne toplotne izgube, v gospodinjstvu pa učinkovita izraba elektrike (stroji in naprave iz vsaj A energijskega razreda). Da vsem tem zahtevam zadostimo, je potrebno o energijski varčnosti razmišljati že v fazi projektiranja objekta. Velikost in oblika hiše, faktor oblike (razmerje med površino in volumnom), orientiranost, pozicija oken močno vplivajo na porabo energije in tudi na izkoriščanje morebitnih toplotnih pribitkov. S preprostejšimi besedami, hiša je učinkovitejša, če je kompaktna, enostavna in čim manj razčlenjena. Velika okna na južni fasadi so tudi v mrzlih, vendar sončnih zimskih dneh najcenejše grelne površine.
Ovoj stavbe je pri energijski učinkovitosti zelo pomemben. Kakšnih posebnih zahtev pri izboru tehnologije gradnje ni. Enake rezultate je mogoče doseči tako pri zidani kot tudi pri leseni gradnji. Res pa je, da je lesena gradnja enostavnejša, saj je v tej tehnologiji celotna stena ena sama izolacija. To pomeni, da imamo bistveno manjše probleme s toplotnimi mostovi.
Okna in vrata so običajno šibek člen ovoja zgradbe. Zato so tu zahteve še posebno ostre. Uporabljajo se okna s troslojnimi izolacijskimi stekli in posebej za pasivne hiše izdelanimi PVC ali les-aluminij okenskimi okviri.
Izbira ustreznega sistema ogrevanja in tudi prezračevanja je naslednja pomembna odločitev. Sprva so za pasivno hišo priporočali sistem toplozračnega ogrevanja, Sedaj pa se vse bolj vgrajuje ločen sistem ogrevanja s kombinacijo toplotne črpalke in talnega gretja ter kontroliranega prezračevanja z rekuperatorjem, ki zagotavlja izkoristke več kot 90%. Na ta način dosežemo večje bivalno udobje in tudi minimalne prezračevalne izgube.
Skrbno načrtovanje ter izbira kvalitetnih materialov in naprav so zaman, če tudi kvaliteta izgradnje ni na ustreznem vrhunskem nivoju. Rešitve z načrtov je potrebno natančno preliti v objekt. Pomembni so tudi najmanjši detajli. Tu pomembno vlogo odigrajo znanje, izkušnje in zavzetost izvajalcev.
Če so vsi postopki izpeljani pravilno, je letni strošek ogrevanja za povprečno enodružinsko hišo manj kot 100 EUR. Če je hiša zgrajena iz naravnih materialov, ki imajo veliko toplotno stabilnost, je takšna hiša odporna tudi na pregrevanje v vročih poletnih dneh. Sistemov hlajenja praviloma v pasivno hišo ni potrebno vgrajevati.
Poleg varčnosti je pasivna hiša izredno udobna za bivanje. Toplotni ovoj brez toplotnih mostov z odličnimi okni onemogoča kondenzacijo vlage in s tem tudi preprečuje nastanek plesni. Stene so tople, kar tudi ugodno vpliva na počutje.
Prezračevalni sistem vseskozi zagotavlja svež dotok zraka. Ima filtre, ki dovedenemu zraku odvzamejo pelod in prah, kar je velika prednost za alergike. Če je primerno dimenzioniran, se gibanja zraka v prostorih ne čuti. Odvečna vlaga se sproti odvaja iz mokrih prostorov (kopalnica, kuhinja).
Tudi talno gretje ima vrsto prednosti. Temperaturna razporeditev v prostoru je zelo ugodna. Toplota, ki seva iz tal, se enakomerno razporedi od tal do stropa. Ker so toplotne zahteve pasivne hiše zelo nizke, je temperatura tal le za nekaj stopinj višja kot temperatura prostora. Tako ni nikakršnih skrbi, da bi zaradi toplih tal imeli kakršnekoli zdravstvene težave. Nasprotno, počutje v takšnem prostoru je zelo prijetno. Občutek toplote je pri 20°C enak kot pri 22°C do 23°C v običajni hiši z radiatorskim ogrevanjem.
Seveda večja kvaliteta vgrajenih materialov in naprav zahteva kar nekaj dodatnih sredstev. Se pa razlika v ceni v zadnjem času zmanjšuje. Od običajne nizkoenergijske hiše je pasivna približno 10% dražja. Dodatno je potrebno vgraditi tudi sistem kontroliranega prezračevanja z rekuperatorjem, kar je seveda dodatni strošek. Je pa treba tu opozoriti na dejstvo, da danes za ugodno počutje že kar vsaka novogradnja potrebuje sistem prezračevanja, saj so sodobna okna zelo zrakotesna. Stalno odpiranje oken pa je po eni strani neudobno, po drugi pa na ta način seveda precej povečamo stroške ogrevanja.

Nizkoenergijska hiša

Da je enostanovanjska hiša nizkoenergijska, sme v enem letu porabiti le od 40 do 60 kWh energije na kvadratni meter uporabne bivalne površine. Ob tem se seveda pojavi vprašanje kako doseči tako nizko porabo energije. To se lahko doseže le z dobro toplotno izoliranostjo stavbe, dobro zrakotesnostjo, zasteklitvijo s toplotnoizolacijskim steklom in uporabo ekonomičnih ogrevalnih sistemov. Slednje pomeni uporaba sodobne toplotne črpalke ali kotla z avtomatsko regulacijo v kombinaciji s solarnim sistemom. Dodatno zmanjšanje rabe energije je možno doseči z izkoriščanjem toplote izrabljenega zraka preko rekuperatorske naprave.
Nizkoenergijska hiša je lahko tudi klasična zidana hiša, ki ima dovolj debel izolacijski sloj, vgrajena izolacijska okna in ekonomičen ogrevalni sistem. Večino sedanjih montažnih hiš se prišteva med nizkoenergijske stavbe. S 15 do 30 cm debelo izolacijo so zunanje stene pri montažni hiši bolj izolirane kot pri zidani stavbi, kjer večinski del širine stene zavzamejo zidaki in ostane le manjši del za izolacijski material. Za primer se lahko omeni, da dobrih 10 cm debela masivna lesena plošča, ki je obdelana s potrebno izolacijo, dosega takšno stopnjo toplotne izolativnosti kot jo potrebuje betonska stena, ki je debela 3 metre. Les je veliko boljši toplotni izolator kot opeka ali beton.

Montažna hiša

Upravni postopki za gradnjo montažne hiše so enaki kot za klasično gradnjo. Torej ravno tako so potrebna vsa dovoljenja od pristojnih upravnih organov. Priporočeno je, da se izvajalca montažne hiše izbere še pred pridobitvijo projektne dokumentacije. Namreč marsikdaj se kar pri ponudniku naroči projektno dokumentacijo. Najcenejša pot do montažne hiše je izbira tipskega modela. Enostavno izberemo iz proizvajalčevega kataloga za nas najbolj primeren model hiše, ki ima že v naprej določeno končno ceno.
Pred pričetkom izdelave je potrebno povsem dokončati izvedbeni projekt, saj so za izdelavo hiše v tovarni potrebni natančni podatki o poteku vseh inštalacij in ostale opreme. Prednost izdelave montažne hiše v tovarni je tudi ta, da njen potek ni odvisen od vremena.
Za izdelavo montažne hiše je osnovna konstrukcija les. Množica stebrov in prečk sestavlja lesen okvir, ki predstavlja konstrukcijo stene. V okvirju je vstavljena toplotna izolacija. Uporablja se predvsem stekleno ali kameno volno, v zadnjem času pa tudi celulozo, volno, bombaž, kokos in lesnovlaknene plošče. Steklena in kamena volna imata lastnost, da nastalo vlago v stenah in strehi lahko le prepuščata, ne moreta pa jo oddajati. Naravni lesni materiali kot so npr. lesnovlaknene plošče pa lahko vlago sprejemajo in oddajajo.
Okvir z vgrajeno izolacijsko plastjo je z obeh straneh obložen z mavčnimi, vlaknenimi, lesocementnimi, OSB ali ivernimi ploščami. Takšne že dokončane stene se prepeljejo na gradbišče, kjer jih s pomočjo dvigala le sestavijo skupaj. Stropno ploščo se običajno sestavi iz lepljenih lesenih tramov. Med tramovi je prostor zapolnjen z izolacijo. Stropna konstrukcija je ravno tako z obeh strani obložena s ploščami. Običajno je fasadno lice zunanjih sten obloženo še s stiropornimi ploščami, na katere je dodan armiran in zaključni dekorativni omet. Torej je zaključna zunanja obloga povsem ista kot pri klasični hiši.
Da bo hiša imela dolgo življenjsko dobo in bo v njej kar se da čim bolj ugodna mikro klima, je pomembno, da je ta difuzijsko odprta. Za dosego tega je pri gradnji hiše namesto parnih zapor potrebno uporabiti parne ovire, med katere se štejejo OSB plošče in paroprepustne folije.
Kljub temu, da je končana montažna hiša lahko celo ugodnejša kot zidana stavba, je ravno cena pogost vzrok, da se investitorji še vedno raje odločajo za klasično gradnjo. Namreč pri zidavi hiše poteka gradnja postopoma in v razmikih. Torej takrat, ko investitorju čas in denar to dopuščata. Pri gradnji montažne hiše je potrebno izvajalcu v nekaj mesecih poravnati vse finančne obveznosti. Običajno se s sklenitvijo pogodbe plača avans v vrednosti približno 60% končne cene. Investitorji takšno življenjsko naložbo praviloma financirajo z najemom dolgoročnega kredita. Banke nudijo različne bančne kredite z daljšo odplačilno dobo ali hipotekarni kredit. Nekateri ponudniki montažnih hiš v sodelovanju z bankami nudijo posebne ugodnosti, ki veljajo le za tovrstne investicije.

Lesena skeletna hiša

Slovenija je dežela z izjemnim naravnim bogastvom. Več kot pol površine pokrivajo gozdovi. To so s pridom izkoriščali naši predniki, saj je bil les v preteklih stoletjih pogosto uporabljen kot konstrukcijski material za gradnjo hiš. Na to tradicijo smo v polpretekli zgodovini malce pozabili, kar se še danes kaže v negativnem mnenju tudi strokovne javnosti do lesene gradnje. A to mnenje se vse hitreje spreminja.
Leseno gradnjo ljudje večinoma povezujejo s klasičnimi montažnimi hišami izpred 30 let ali pa z lesenimi hišami iz ZDA in Kanade, ki so slabo odporne na močnejša neurja. Sodobna lesena skeletna gradnja, ki se je v Evropi začela razvijati konec 60-tih let, pri nas pa zadnjih 20 let, je vse kaj drugega. Investitorjem ponuja zanimivo združitev tradicije s sodobnimi dognanji gradbene stroke.
V zadnjih 20-tih letih se skeletni način gradnje hiš v Sloveniji vse bolj uveljavlja. Če sklepamo na osnovi trendov v sosednjih razvitejših državah, npr. v Avstriji, lahko trdimo, da bo ta način gradnje vse bolj pridobival na pomenu.
Postopek gradnje poteka tako, da se najprej na osnovi arhitekturnega načrta v računalniškem programu pripravi delavniški načrt, v katerem se izriše celotno leseno konstrukcijo z vsemi medsebojnimi povezavami. S CNC računalniško vodeno žago se dolžinsko lepljen les nažaga z milimetrsko natančnostjo. Ti kosi lesa se odpeljejo na gradbišče.
V prvem tednu se skelet postavi do strehe, v naslednjem tednu pa pokrije s kritino. Stene se na notranji strani pokrijejo z OSB, na zunanji pa z lesnovlaknenimi ploščami. Vgradi se stavbno pohištvo, ki ustreza zahtevam za nizkoenergetsko ali celo pasivno hišo.
V OSB ploščah se pustijo odprtine, skozi katere se s posebnimi stroji vpiha izolacijo iz lesnih ali celuloznih kosmičev. Z vpihovanjem se zapolnijo tudi vsi najmanjši kotički. Doseže se visoko gostoto izolacije, kar preprečuje posedanje tudi na daljši rok. Odprtine v OSB ploščah se na koncu zaprejo, vsi stiki pa se oblepijo s samolepilnim trakom z visoko življenjsko dobo. Na ta način se doseže odlično zrakotesnost stavbe.
Na koncu se zunanjost hiše pokrije s fasado (leseno ali klasično), na notranji strani pa se vgradi inštalacijsko ravnino, po kateri se speljejo vse inštalacije. Inštalacijska ravnina in notranje stene se zaprejo z mavčnokartonskimi ploščami.
Celoten postopek gradnje lesenega dela hiše traja 60 dni do faze zunaj zaključenega objekta, 90 dni do faze »delni ključ« in 150 dni do faze »ključ v roke«. Omenjeni postopki gradnje se sicer nekoliko razlikujejo od proizvajalca do proizvajalca.
Lesena skeletna hiša ima pred zidano vrsto prednosti. Gradnja je precej hitrejša in tudi bolj čista. Odpadkov je relativno malo, pa še ti so enostavno odstranljivi. Pri gradnji se voda uporablja le v minimalnih količinah (le pri tlakih in slikopleskarskih delih). Po končani gradnji je hiša takoj suha in s tem pripravljena na vselitev. Lesena konstrukcija zaradi velikih presekov lesa in lesnih zvez v primeru požara ostaja trdna precej dlje kot železobeton. Hiša je tudi varčnejša. Celotna stena je močno izolativna, toplotnih mostov ni. S kvalitetno izvedbo je zagotovljena zrakotesnost. Ker naj bi se uporabljali ekološki naravni in človeku prijazni materiali, naj bi bilo bivanje v leseni skeletni hiši vsekakor prijetno in zdravo. Stene so tople. Les uravnava vlago v prostoru in daje prijeten, osvežilen vonj, ki človeka pomirja.
Razlika je tudi pri toplotni stabilnosti. Les in lesni materiali zagotavljajo fazni zamik prehoda toplote več kot 12 ur. Tako je hiša odporna na pregrevanje tudi v najbolj vročih mesecih. Z vgradnjo kvalitetnih zunanjih senčil se izognemo potrebi po klimatski napravi.
Če je parcela težje dostopna, je skeletni način gradnje še posebej primeren, saj se lahko na gradbišče pripeljejo manjši kosi tudi z manjšimi tovornjaki.
Seveda se na koncu vse konča pri denarju. Med graditelji naj bi veljalo, da je klasična gradnja zidane hiše še najcenejša. To je verjetno res veljalo v polpreteklem času, ko so vrsto del graditelji opravili sami s pomočjo prijateljev. Danes je takšen način gradnje redkost. Tako je tudi cena zidane hiše že popolnoma primerljiva z leseno skeletno hišo.
Potrebno je poudariti, da je gradbeni inženiring pri skeletni gradnji enostavnejši. Vso koordinacijo med posameznimi izvajalci, investitorjem in nadzorom opravi odgovorni vodja del. Pri tem so dela izvedena strokovno pravilno in so vgrajeni namenski gradbeni materiali. Cena je fiksna. Ko je pogodba enkrat podpisana, se ne spreminja več tudi v primeru podražitev materialov, odstopanj med predračunskimi in vgrajenimi količinami ali potreb po dodatnih nepredvidenih delih.

Lesena masivna hiša

Tretja opcija je lesena masivna hiša. Le ta pa se deli na masivne hiše, kjer je konstrukcija sestavljena iz križno lepljenih lesenih masivnih plošč, lahko je konstrukcija sestavljena iz enosmerno lepljenih lesenih masivnih plošč, ali pa je sestavljena iz osnovnih elementov »brun«, ki se na terenu postavljajo ena na drugo v konstrukcijo sten objekta in ena ob drugi v konstrukcijo medetaže. Zadnjo izvedbo imenujemo »kladna« gradnja, objekt pa je poimenovan kot brunarica.
Brunarica je sicer lesena hiša v pravem pomenu te besede in je najstarejši način izdelave bivalnih objektov, kjer so lahko »brune« kot osnovni leseni elementi že hlodi dreves, ki so profilirani in oblikovani, lahko pa so izdelana iz dveh, treh ali več slojev lepljenega lesa. Sodoben način so v celotno steno zlepljene lesene lamele v vodoravni smeri. Zaradi delovanja lesa pravokotno na ravnino vlaken je takšen lesen masiven objekt največkrat viden tako z zunanje kot z notranje strani. Z razliko od ostalih sistemov hiš, brunarica na zunanji strani nima fasadnega sloja. S tem se lahko torej že takoj vidi, da je pri takšni zgradbi osnoven in edini element les.
Razlika med hišo s skeletno konstrukcijo in masivno leseno hišo je predvsem v sestavi zunanje stene. Medtem, ko je skeletna konstrukcija izdelana iz nosilnih lesenih okvirjev oziroma tramov z zapolnjeno izolacijo in obloženimi ploščami, je masivna lesena hiša največkrat sestavljena iz lesenih masivnih brun. Nekateri proizvajalci z notranje strani dodajo sloj toplotne izolacije, preko katere je nameščen lesen opaž ali mavčnokartonske plošče.
Vsekakor lesena masivna hiša med vsemi tremi opcijami montažnih hiš vsebuje največ lesa. Zaradi tega je odlika takšne hiše predvsem v bivalni klimi. V njej lahko tudi po več letih bivanja vedno znova občutimo enkraten in pomirjujoč naraven vonj lesa.
Kot manjši počitniški objekt je brunarica pri nas že precej poznana. Manj znana pa je večja brunarica, ki v vseh pogledih nadomešča stanovanjsko hišo. Osnoven material so lesene letve oziroma brune, pri katerih je njihovo lice polkrožno ali ravno. Debelina brun je različna in je odvisna od velikosti objekta. Za manjšo počitniško hišico so primerne 7 cm debele brune, za stanovanjsko hišo pa se uporabljajo od 10 cm in več. Če so vgrajene brune z debelino do 7 cm, je običajno dodan od 11 do 20 cm sloj toplotne izolacije. Za stanovanjski objekt so priporočljive vsaj 16 cm debele brune. Ob takšni debelini je v največ primerih še vedno potreben dodatni izolacijski sloj, kar pa je odvisno od geografskega področja oziroma podnebnih razmer. Da se doseže priporočljivo toplotno prehodnost stavbe na 0,60 W/m2K, mora biti zunanja stena iz masivnega lesa debela približno 21 cm. Veliko tesarskih mojstrov uporablja tudi preko 20 cm debele brune. Praviloma so debelejše brune (več kot 14 cm) lepljene. Prednost gradnje z lepljenimi brunami je v statiki, saj omogočajo gradnjo višjih stavb. Pri običajni bruni se na najšibkejšemu delu pojavijo razpoke, kar je sicer povsem naraven pojav in na kakovost lesene konstrukcije ne vpliva. Vpliva pa seveda na estetiko lesenega objekta. Lepljene brune ne dopuščajo nastanka razpok. Zaradi daljše in tehnološko zahtevnejše obdelave so lepljene brune približno za 25% dražje od običajnih.
Brune se med seboj enostavno sestavljajo z nakladanjem ene na drugo. Sistem vezave brun je od enega do drugega proizvajalca različen. Velikokrat je medsebojna vezava s peresom in utorom. Značilna sestava brun je s križnim spojem. Takšen način izvira iz severne Evrope in je najstarejši sistem gradnje lesenih hiš. Lesene konstrukcije s križnim spojem so predvsem visoko potresno odporne.
Tako kot pri montažni je tudi pri masivni leseni hiši predhodno potreben betonski temelj in talna plošča. Zlasti, če nameravamo imeti kletni prostor delno v zemlji, se kletno etažo sezida in na njo izdela betonsko stropno ploščo, na katero se pozneje zgradi leseni del hiše.
Večji proizvajalci lesene stenske in stropne elemente (vključno z okni) ter ostrešja predhodno izdelajo v delavnici. Zatem na gradbišču elemente le sestavijo skupaj. Manjši proizvajalci pa običajno na gradbišče pripeljejo lesene elemente, izolacijo in obložne plošče. Konstrukcijo pa sestavijo na terenu. Obe montaži sta precej zahtevni, saj zahtevata visoko natančnost. Po grobi postavitvi hiše, poteka njeno nadaljnjo opremljanje, podobno kot pri ostalih gradnjah.
V kolikor je na notranji strani masivne stene dodan izolacijski sloj in preko njega pritrjena obloga iz plošč, mora biti na zgornjem in spodnjem robu izvedena dilatacija (prekinjen stik z masivno steno), saj se gibanje konstrukcije hiše ne sme neposredno prenašati na notranje stene. Stropna konstrukcija je pri masivni hiši praviloma izdelana iz masivne lepljene lesene plošče.
Če je lesena masivna hiša pravilno zasnovana in izvedena, ima zelo visoko potresno varnost. Lesena montažna hiša je približno štirikrat lažja od enako velike klasično zidane hiše in se bolj prilagaja tresenju tal kot zidana stavba. Ker je lažja, je njena gradnja možna tudi na mehkejšem terenu kot je na primer v gorah ali področju blizu vode. Zidani zidovi in betonski stropi sicer prenašajo visoko tlačno silo, vendar niso odporni na vlečno silo in s tem tudi ne na upogibno, medtem ko les prenaša tako tlačno kot upogibno silo.
Marsikdo ima pomislek, da zaradi požarne ogroženosti v leseni hiši ni varno živeti. Vendar to ni res. Čeprav les prištevamo med požarno rizične materiale, je bilo v preteklosti že velikokrat dokazano, da gori počasi in enakomerno. Dejstvo je, da se ob isto velikem požaru betonska in zidana konstrukcija prej zruši kot lesena. Tudi nevarnost zadušitve v lesenem objektu ni prav nič večja kot v zidanem. Namreč strupeni plini nastanejo zaradi izgorevanja notranje opreme.
Napačna je tudi trditev, da se v konstrukciji lesene masivne hiše zaredijo insekti (lesni črvi) in nastane plesen, če ta ni zaščitena s kemijskimi preparati. Za pojav plesni mora biti les vsaj pol leta izpostavljen več kot 30% vlažnosti. V ogrevani leseni hiši nikoli ne nastanejo pogoji za razgradnjo lesa oziroma za nastanek plesni.
Pred razvojem lesene industrije razreza, predelave in sušenja lesa je veljalo, da mora biti les posekan ob pravem času. To je pozno jeseni, pozimi ali zgodaj spomladi. V tem času je les v mirovanju in se po njem ne pretakajo življenjski sokovi. Spomladansko posekan les je najslabši, saj se zaradi velike vsebnosti tekočin zvija, krivi in dlje časa suši. Takšen les tudi bolj napadajo lesni črvi in ostale bolezni. Da insekti ne bodo napadli leseno konstrukcijo, je predvsem pomembno, da je bil les med postopkom sušenja dovolj časa izpostavljen dovolj visoki temperaturi. To je sicer pomembno še danes, če les za gradnjo objekta pripravlja tesar sam. Vsekakor pa je pri sedanji industrijski predelavi lesa to nepomembno, saj hlodovino v industrijskih žagah razžagajo, lamele industrijsko obdelajo in posušijo ter jih nato zlepijo v končni gradbeni produkt, kar je v primeru brunarice industrijsko izdelano enosmerno lepljena »bruna«.
V primerjavi s klasično dobro toplotno izolirano zidano hišo je brunarica energijsko varčnejša. Les je namreč že sam po sebi odličen toplotni izolator. Poleg tega je les material, ki zelo dobro diha in je propusten navzven in navznoter, hkrati pa s pomočjo vpijanja in oddajanja vlage uravnava v bivalnem prostoru relativno vlažnost. V lesenem objektu se tudi ne nabira toliko prahu kot v zidanem, saj les zaradi elektrostatičnih lastnosti nima statične elektrike.
V primerjavi s klasično fasado vidna zunanja stran brun zahteva določeno vzdrževanje. Vendar če so lesene stene zgrajene na takšen način, da je preprečen vdor vlage v spodnji del sten, je na vseh mestih omogočen površinski zdrs vode in je zagotovljeno prezračevanje, se življenjska doba brunarice brez vsakoletnega vzdrževanja lahko precej podaljša. Ob tem pa moramo vedeti, da se bo zunanji videz lesa zaradi vremenskih vplivov sčasoma spremenil. Predvsem ultravijolični žarki površino lesa spremenijo v patinasto barvo. Če zunanje stene brun zaščitimo z lazurnim premazom, naj bo ta na vodni osnovi. Lazura naj bo nanešena v dveh tankih slojih. Odvisno od svetlosti zaščitnega premaza se postopek zaščite ponovi na 5 do 30 let. Če je zaščitna lazura svetla, jo je potrebno obnoviti že po petih letih. V kolikor pa je v močno temnih odtenkih, pa se jo obnovi šele po 20 in več letih.
Masivne hiše izdelane iz križno lepljenih plošč so eden novejših in sodobnih načinov izdelave lesenih masivnih objektov. Zaradi delovanja in šibkosti lesa v pravokotni smeri, so pred nekaj več kot 25 leti v Avstriji in Nemčiji razvili križno lepljene plošče, ki se izvajajo v treh in več slojih. Ta tehnologija je bila v zadnjih letih prepoznana kot vodilna, zato so razvili proizvodne linije, kjer se izdelujejo križno lepljene plošče do širine 3,5 m in dolžine preko 20 m. Najtanjše konstrukcijske trislojne plošče so debeline okoli 6 cm, do sedaj najdebelejše zlepljene za mostne konstrukcije pa so bile 17 slojne debeline preko 0,5 m. Iz teh plošč projektantski tim izreže vse sestavne dele konstrukcije, ki se nato z računalniško vodeno CNC tehnologijo razrežejo z milimetrsko natančnostjo v sestavne elemente objekta (vse stene, medetažne plošče, strešne plošče, nosilci, stopnice). Vsi elementi se nato po zahtevanem zaporedju zložijo na kamione, kjer se nato po montažnem načrtu zmontirajo v konstrukcijsko celoto. Takšna gradnja je zelo hiter način gradnje objekta, običajna hiša je sestavljena v dveh dneh, sistem pa omogoča gradnjo izjemno visokih objektov. Tako je trenutno najvišji 10 etažni objekt oz. stolpnica v celoti izdelana iz križno lepljenih plošč (tudi jašek za dvigalo in stopnišče) bila postavljena leta 2012 v Melbournu v Avstraliji.
Sistem ima izjemen potencial, saj je najbližja in najboljša alternativa klasični gradnji, ima vse prednosti, ki so bile prej naštete za druge vrste lesenih konstrukcij, ima izjemno fleksibilnost in izjemne konstrukcijske zmožnosti. Tako je npr. ta sistem zaradi masivnega ovoja najbolj zrakotesen in s tem zelo primeren za nizko energijsko, pasivno, nič energijsko in celo energetsko aktivno gradnjo objektov. Zaradi dobre masivnosti in celovitosti je najbolj požarno odporen in ima zelo dobro potresno odpornost.

pripravil: M.A.

Najbolj brano