Davčne novosti in računovodstvo

Za podjetnike lahko že na videz majhna sprememba davčnih pravil pomeni občutno razliko pri stroških poslovanja. Leti 2026 in 2027 prinašata vrsto novosti, ki zahtevajo pozornost in pravočasno prilagajanje. Poznavanje novih obveznosti, rokov in možnosti lahko marsikomu prihrani nepotrebne stroške ter olajša poslovne odločitve.

Leto 2026 je podjetnikom prineslo več sprememb, ki niso le tehnične: nov sistem obdavčitve normirancev, višjo minimalno plačo, prvi polni obračunski ciklus prispevka za dolgotrajno oskrbo, obvezni zimski regres, strožjo uporabo DDV-evidenc ter nove možnosti udeležbe zaposlenih pri dobičku. Hkrati se že kažejo obveznosti, na katere se moramo pripraviti za leto 2027 in pozneje.
Članek je pripravljen na podlagi zakonodaje in uradnih podatkov, veljavnih v začetku novembra 2026. Nekatere navedbe, zlasti za leto 2027, se lahko spremenijo zaradi zakonodajnih sprememb, novih uradnih podatkov in izida referenduma o interventnem zakonu (ZIURS), ki bo 6. decembra 2026. Bralcem zato priporočamo, da pred sprejemanjem poslovnih in davčnih odločitev preverijo najnovejše predpise in pojasnila pristojnih organov.

Normiranci po novih pravilih

Najobsežnejše spremembe za samostojne podjetnike so v letu 2026 doletele tiste, ki davčno osnovo ugotavljajo z normiranimi odhodki. Pri tem je pomembna časovnica. Zakon o pravici do zimskega regresa ter prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, ZPZR, je začel veljati 20.11.2025, vendar so se nova pravila za normirance začela uporabljati za davčno leto 2026. Že februarja 2026 je zakonodajalec ureditev znova popravil z novelo ZPZR-A, ki je začela veljati 7. marca 2026 in je predvsem omilila pogoje za vstop v sistem. Zato za današnje odločanje niso odločilna prvotna pravila iz novembra 2025, temveč ureditev po marčevski spremembi. Zaradi morebitnih nadaljnih zakonodajnih sprememb je priporočljivo, da pred oddajo davčnega obračuna vsekakor preverimo aktualne pogoje za normirance.
Posebna pravila veljajo, kadar je bila dejavnost v enem ali obeh opazovanih letih odprta le del leta. V takem primeru se prihodkovni limit sorazmerno prilagodi glede na dejansko trajanje opravljanja dejavnosti. S tem se preprečuje, da bi nekdo, ki je denimo posloval le nekaj mesecev, avtomatično razpolagal z enakim dvoletnim limitom kot podjetnik, ki je dejavnost opravljal vseh 24 mesecev.
Spremenila se je tudi razlaga pogoja, ki je bil prej v praksi znan kot zahteva po najmanj devetih mesecih polnega samozaposlitvenega zavarovanja. Od marca 2026 se šteje, da je pogoj izpolnjen, če je bil podjetnik na podlagi samozaposlitve zavarovan v skupnem obsegu najmanj 75 odstotkov minimalnega letnega sklada ur polnega zavarovalnega časa. To je pomembno za ljudi, ki zaradi starševstva, delne zaposlitve ali drugega razloga niso vseh mesecev zavarovani za osem ur dnevno. FURS izrecno navaja, da lahko pogoj na primer izpolni podjetnik, ki je pol leta samozaposlen polni čas in pol leta polovični čas, ali pa nekdo, ki je celo leto iz samozaposlitve zavarovan šest ur dnevno.
Ena od najbolj odmevnih prvotno sprejetih omejitev je bila petletna prepoved ponovnega vstopa v normiranost po izstopu iz sistema ali prenehanju dejavnosti. Ta rešitev je bila še pred resnejšimi praktičnimi posledicami odpravljena. Novela ZPZR-A, veljavna od 7. marca 2026, je petletno prepoved črtala. Podjetnik se torej lahko ponovno odloči za normirane odhodke, če izpolnjuje veljavne prihodkovne in druge pogoje; samo dejstvo, da je bil prej normiranec, iz sistema ne izključuje več za pet let.
Najpomembnejša finančna sprememba pa ni pri vstopnih pragovih, temveč pri samem davku. Od davčnega leta 2026 normiranci nimajo več samo ene 20-odstotne davčne stopnje za celotno davčno osnovo. Podjetnik, ki izpolnjuje pogoj 75-odstotne vključitve v zavarovanje iz samozaposlitve, plača 20 odstotkov do davčne osnove 72.000 evrov, od dela osnove nad 72.000 evrov pa 35 odstotkov. Pri podjetniku, ki tega zavarovalnega pogoja ne izpolnjuje, je meja bistveno nižja: 20 odstotkov velja do 33.000 evrov davčne osnove, nad tem pa 35 odstotkov. Davek normiranca je še vedno dokončen davek in se ne vključuje v letno progresivno dohodninsko osnovo skupaj s plačo ali drugimi dohodki.
Razlikovati moramo med davčno stopnjo in odstotkom priznanih normiranih odhodkov. Pri podjetniku, ki izpolnjuje zavarovalni pogoj, se od prihodkov do 60.000 evrov prizna 80 odstotkov normiranih odhodkov. Od prihodkov nad 60.000 evrov se dodatni normirani odhodki ne priznajo več. Najvišji znesek tako izračunanih normiranih odhodkov je 48.000 evrov. Pri 50.000 evrih prihodkov je davčna osnova 10.000 evrov in davek 2.000 evrov, kar pomeni štiri odstotke prihodkov. Pri 100.000 evrih prihodkov je priznanih le 48.000 evrov odhodkov, osnova znaša 52.000 evrov, davek pa 10.400 evrov. Učinkovita obremenitev prihodkov je tako že 10,4 odstotka.
Pri 130.000 evrih prihodkov je razlika še izrazitejša. Normirani odhodki ostanejo pri 48.000 evrih, zato nastane 82.000 evrov davčne osnove. Od prvih 72.000 evrov se plača 14.400 evrov davka, od preostalih 10.000 evrov pa 3.500 evrov. Skupna dohodnina znaša 17.900 evrov. To je tudi primer, ki ga je pri predstavitvi nove ureditve objavil FURS. Sistem zato pri višjih prihodkih ni več mogoče razumeti kot preprosto pravilo »štirih odstotkov davka od prometa«, kakor se je normiranost pogosto opisovala v preteklosti.
Še bolj občutna je razlika pri tako imenovanem popoldanskem podjetniku. Če zavarovalnega pogoja ne izpolnjuje, se 80-odstotni normirani odhodki priznajo samo za prvih 12.500 evrov prihodkov, od dela med 12.500 in 30.000 evri se prizna 40 odstotkov, nad 30.000 evrov pa nič več. Pri 40.000 evrih prihodkov je zato priznanih 17.000 evrov odhodkov, davčna osnova je 23.000 evrov in davek 4.600 evrov. Pri 60.000 evrih prihodkov ostane znesek odhodkov enak, osnova se poveča na 43.000 evrov, od česar je 10.000 evrov že obdavčenih po 35 odstotkih. Davek znaša 10.100 evrov oziroma skoraj 16,8 odstotka prihodkov.
Nova ureditev zato spreminja tudi odločanje med normiranimi in dejanskimi odhodki. Normiranost je še vedno administrativno preprostejša, vendar pri visokih prihodkih in razmeroma visokih dejanskih stroških ni nujno davčno najugodnejša. Podjetnik z dejanskimi odhodki lahko davčno upošteva poslovno upravičene stroške in pod pogoji zakona koristi davčne olajšave, normiranec pa tega ne more nadomestiti z dodatnim dokazovanjem svojih dejanskih stroškov. Primerjava mora zato upoštevati pričakovane prihodke, resnične stroške, investicije, možne olajšave in zavarovalni položaj, ne le nominalne stopnje davka.
Pri kmečkih gospodinjstvih, ki so se odločila davčno osnovo osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotavljati po pravilih za dohodek iz dejavnosti z normiranimi odhodki, velja posebna ureditev. Normirani odhodki znašajo 80 odstotkov prihodkov, vendar največ 48.000 evrov na nosilca in na drugega člana gospodinjstva, ki je vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot kmet oziroma član kmečkega gospodinjstva. Tudi zanje se od leta 2026 uporablja 20-odstotna stopnja do osnove 72.000 evrov in 35-odstotna stopnja za presežek.
Pred letom 2027 je koristno, da normiranec še pred koncem leta preveri pričakovane prihodke za celotno leto 2026 skupaj s prihodki iz leta 2025 in svoj zavarovalni status v obeh letih. Pri tem prihodkovnega praga za obstanek ne smemo zamenjati z lestvico normiranih odhodkov: dejstvo, da lahko redni podjetnik pri ustreznem dvoletnem povprečju ostane v sistemu tudi pri precej visokih prihodkih, ne pomeni, da se mu od celotnega prometa priznava 80 odstotkov odhodkov. To sta od leta 2026 dve ločeni računici.

DDV pod večjim nadzorom

Največja sprememba v vsakdanjem računovodstvu zavezancev za DDV formalno ni začela veljati januarja 2026, temveč 1. julija 2025. Od takrat morajo vsi identificirani davčni zavezanci FURS elektronsko pošiljati evidenco obračunanega DDV in evidenco odbitka DDV. Leto 2026 pa je prvo polno leto novega sistema in predvsem leto, v katerem je FURS po uvajalnem obdobju začel bistveno strožje preverjati izpolnjevanje obveznosti.
Evidence je treba predložiti najpozneje do roka za obračun DDV za posamezno davčno obdobje. Podjetje jih lahko pošlje prek ustreznega elektronskega vmesnika, z uvozom datoteke na eDavkih, manjši zavezanci pa lahko uporabljajo tudi možnosti, ki jih ponuja FURS-ova MiniBlagajna. Če sta evidenci predloženi najmanj tri delovne dni pred potekom roka in zavezanec še ni sam oddal obračuna DDV-O, lahko FURS iz njunih podatkov sestavi predizpolnjeni obračun. Predizpolnitev je pomoč, ne pa prenos odgovornosti na davčni organ: podjetje mora podatke še vedno preveriti.
V praksi je zato precej pomembnejša kakovost osnovnih podatkov. Računovodstvo ne more več ob koncu meseca samo iz skupnih zneskov sestaviti obračuna DDV, če manjkajo ali zamujajo podatki o posameznih poslovnih dogodkih. Izdani in prejeti računi, dobropisi, stornacije, predplačila ter transakcije znotraj Evropske unije morajo biti evidentirani v pravem obdobju in na način, ki omogoča pravilno elektronsko poročanje. Za podjetnika je praktična posledica preprosta: dokumentacije računovodstvu ne smemo več dostavljati šele takrat, ko je obračun že skoraj zapadel, če želimo izkoristiti avtomatizirano preverjanje in predizpolnitev.
FURS je leta 2026 nadgradil tudi pregled oddaje v eDavkih. Če predloženi evidenci nista usklajeni z obračunom DDV-O, sistem označi neskladje in pokaže postavke obračuna, pri katerih se seštevki iz evidenc razlikujejo od podatkov na DDV-O. Tako imenovani semafor zato ni le potrdilo, da je bila datoteka poslana; podjetje oziroma njegov pooblaščenec mora preveriti tudi, ali je bila sprejeta brez napak in ali se ujema z obračunom. FURS je marca 2026 izrecno opozoril, da se evidenci, ki vsebujeta napake, zaradi katerih sta zavrnjeni, štejeta za neoddani.
Prav tu je leta 2026 prišlo do pomembne spremembe v ravnanju finančne uprave. V začetnem obdobju leta 2025 je FURS zaradi tehničnih težav zavezancem dal dodatno prilagoditveno obdobje in za določena obdobja ni začenjal prekrškovnih postopkov zgolj zaradi nepopolne ali pozne oddaje evidenc. Februarja 2026 je sporočil, da prehaja na redno mesečno sankcioniranje zavezancev, ki evidenc po pozivu ne predložijo. Za pravne osebe so predpisane globe, odvisno od velikosti, od 4.000 do 125.000 evrov, za samostojne podjetnike in druge osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost, pa od 3.000 do 50.000 evrov.
Elektronske evidence FURS-u omogočajo tudi primerjanje podatkov prodajalca in kupca. Finančna uprava je že po prvih mesecih uporabe opozorila, da lahko iz podatkov zazna primere, ko kupec odbija vstopni DDV od računov dobavitelja, ki svojih obveznosti ne izpolnjuje. To ne pomeni, da je kupec avtomatično odgovoren za vsak davčni prekršek svojega dobavitelja. Pomeni pa, da je postalo bistveno lažje avtomatizirano odkrivanje neskladij, nenavadnih verig poslov in primerov, pri katerih bo FURS zahteval dodatna pojasnila ali dokumentacijo.
Podjetniki morajo paziti tudi na prag za obvezno identifikacijo za DDV. Sedanja ureditev, uvedena že s 1. januarjem 2025, je drugačna od nekdanjega 50.000-evrskega praga, zato je v letu 2026 še vedno pogost vir napačnih razlag. Če slovenski zavezanec v tekočem koledarskem letu preseže 60.000 evrov prometa na ozemlju Slovenije, vendar ne preseže 66.000 evrov, se mora pripraviti na obdavčitev od 1. januarja naslednjega leta. Če v tekočem letu preseže 66.000 evrov, mora DDV začeti obračunavati že od transakcije, s katero je to mejo presegel.
To pravilo je posebej pomembno ob koncu leta 2026. Podjetnik, ki bo denimo decembra končal leto z 63.000 evri ustreznega prometa, ne sme sklepati, da lahko tudi v letu 2027 ostane zunaj sistema, ker ni dosegel 66.000 evrov. Meja 66.000 evrov je varovalni desetodstotni pas za tekoče leto; preseženih 60.000 evrov pa pomeni obvezno vključitev z začetkom naslednjega koledarskega leta. Pri prostovoljni vključitvi pod 60.000 evri je izbira prav tako mogoča, vendar zavezanec s tem sprejme obveznost ostati v sistemu najmanj tekoče in naslednje koledarsko leto.
Od 1. januarja 2026 se uporabljajo tudi določbe o skupinah za DDV. Gre za možnost, pomembno predvsem za med seboj tesno povezane družbe, ki lahko ob izpolnjenih pogojih nastopajo kot skupina za DDV. Člani pri transakcijah z osebami zunaj skupine uporabljajo identifikacijsko številko skupine. Uvedba skupine pa ne spremeni carinske identitete posameznega podjetja: pri carinskih postopkih vsak član še naprej uporablja svojo številko EORI. Za večino samostojnih podjetnikov ta sprememba nima neposrednega pomena, za povezane družbe pa lahko precej spremeni organizacijo DDV-procesov.
Posebna novost leta 2026 velja tudi za prodajo prek avtomatov. Od 1. januarja za dobave blaga in storitev prek avtomatov ni več treba izdajati računov na dotedanji način, vendar to ni odprava davčnega nadzora. Avtomat mora podatke o transakcijah FURS-u sporočati v realnem času na način, primerljiv z davčnim potrjevanjem računov. Za upravljavca avtomata je torej bistvo spremembe v prehodu od izdajanja posameznega računa k neposrednemu elektronskemu poročanju podatkov.

Plače, prispevki in prejemki

Za delodajalce je finančno najbolj opazna sprememba leta 2026 dvig minimalne plače. Za delo, opravljeno od 1. januarja 2026, znaša 1.481,88 evra bruto. Leta 2025 je znašala 1.277,72 evra, kar pomeni povečanje za 204,16 evra oziroma približno 16 odstotkov. Dvig ni posledica običajne inflacijske uskladitve, temveč tudi novega izračuna minimalnih življenjskih stroškov. Minimalna plača je zakonsko določeni minimum za polni delovni čas, vanjo pa se še naprej ne vštevajo dodatki, določeni z zakoni in kolektivnimi pogodbami, delovna uspešnost in poslovna uspešnost.
Višji znesek ne vpliva samo na zaposlene, ki prejemajo minimalno plačo. Na minimalno plačo so neposredno ali posredno vezani številni drugi zneski. Regres za letni dopust mora leta 2026 pri delavcu, ki ima pravico do celotnega regresa, znašati najmanj 1.481,88 evra. To ni nova pravna ureditev regresa, saj je njegova minimalna višina že prej vezana na minimalno plačo, je pa finančna posledica velikega letošnjega dviga. Zakonski rok za izplačilo ostaja praviloma 1. julij; samo če kolektivna pogodba dejavnosti ob nelikvidnosti dopušča poznejši rok, se lahko izplačilo odloži, vendar največ do 1. novembra.
Dvig minimalne plače se je prelil tudi v nekatere druge oblike dela. Minimalna bruto urna postavka za začasno ali občasno delo upokojencev od 1. marca 2026 do konca februarja 2027 znaša 8,52 evra, leto prej pa 7,34 evra. Najvišji dovoljeni letni dohodek iz te oblike dela je v letu 2026 17.782,56 evra. Za podjetja, ki uporabljajo začasno delo upokojencev, zato višja minimalna plača ni le podatek iz obračuna rednih zaposlenih.
Posebej moramo paziti, da minimalne plače ne zamenjamo z najnižjo osnovo za socialne prispevke. Za izplačila od 1. marca 2026 do 28. februarja 2027 najnižja mesečna osnova za prispevke zaposlenih znaša 1.521,62 evra. Izračunana je kot 60 odstotkov povprečne mesečne plače za leto 2025, ki je znašala 2.536,03 evra. Najnižja prispevna osnova je tako za 39,74 evra višja od letošnje minimalne plače. Če je bruto plača nižja od najnižje prispevne osnove, se morajo prispevki v predpisanem obsegu obračunati tudi od razlike do te osnove.
To povečuje strošek najnižje plačanega delavca bolj, kot bi sklepali samo iz bruto plače. Pri razliki med dejansko plačo in minimalno prispevno osnovo zakon določa posebna pravila o tem, kdo nosi posamezne prispevke; pri prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje ter dolgotrajno oskrbo je delodajalec pri tej razliki zavezan tudi za del prispevka zavarovanca. Pri načrtovanju stroškov zato ni dovolj pomnožiti 1.481,88 evra z običajno delodajalsko prispevno stopnjo.
Leto 2026 je tudi prvo polno koledarsko leto prispevka za dolgotrajno oskrbo. Prispevek sam ni bil uveden letos: zbirati se je začel 1. julija 2025. Zaposleni plačuje en odstotek od osnove, delodajalec dodatni en odstotek, samozaposleni in kmetje s prijavljeno dejavnostjo pa dva odstotka od svoje prispevne osnove. Pri samozaposlenem se dvoodstotni prispevek obračuna skupaj z drugimi prispevki za socialno varnost. Pri običajnem samozaposlenem ga zato vidimo na obračunu OPSVZ in ga plačujemo glede na zavarovalno osnovo. Enaka logika velja tudi pri delni samozaposlitvi, le da se osnova prilagodi obsegu zavarovanja. Prispevek je neodvisen od tega, ali je podjetnik normiranec ali vodi dejanske odhodke.
Dohodninska lestvica in olajšave so bile za leto 2026 usklajene. Splošna letna olajšava znaša 5.551,93 evra, dohodninska lestvica pa ima stopnje 16, 26, 33, 39 in 50 odstotkov. Meje med razredi so za leto 2026 zvišane; prvi razred sega do neto letne davčne osnove 9.721,43 evra, drugi do 28.592,44 evra, tretji do 57.184,88 evra in četrti do 82.346,23 evra. Za zaposlene to vpliva na mesečne akontacije dohodnine in končni neto učinek povečanja bruto plače. Letna uskladitev zneskov pa ni enaka sistemski spremembi davčnih stopenj: struktura petih razredov ostaja.
Druga velika novost za delodajalce je zimski regres. Ta pravica je bila uvedena novembra 2025, zato je leto 2026 prvo leto, ko jo podjetja načrtujejo že od začetka poslovnega leta. Zimski regres je obvezen denarni prejemek zaposlenega in ga ne smemo enačiti s prostovoljno božičnico ali plačilom za poslovno uspešnost. Višina je določena kot polovica minimalne plače. Ker minimalna plača leta 2026 znaša 1.481,88 evra, polni zimski regres za leto 2026 znaša 740,94 evra.
Delodajalec ga mora izplačati najpozneje v 18 dneh po izteku plačilnega obdobja za plačo za november. Če delavec ni zaposlen vse leto oziroma ima po zakonu pravico le do sorazmernega dela, se ustrezno določi tudi njegova pravica do zimskega regresa. Znesek do zakonsko določene višine se ne všteva v davčno osnovo za dohodnino niti v osnovo za socialne prispevke. Če delodajalec izplača več, je treba presežek davčno obravnavati po pravilih, ki veljajo za ustrezno drugo vrsto prejemka, ne pa celotnega višjega izplačila avtomatično obravnavati kot neobdavčeni zimski regres.
Pomembna je tudi sprememba poročanja. FURS je določil, da se za izplačila zimskega regresa od 1. januarja 2026 uporablja nova ureditev poročanja na REK-obrazcih; pri poročanju se uporablja dohodninska vrsta dohodka 1112 za zimski regres. To velja tudi, kadar je po 1. januarju 2026 izplačan zaostali zimski regres iz prejšnjega leta. Delodajalec mora zato pred decembrskim izplačilom zagotoviti, da je obračun plač prilagojen sedanji šifri in da zimski regres ni pomotoma obravnavan kot navadna plača ali običajna poslovna uspešnost.

Dobiček in nagrajevanje zaposlenih

Za gospodarske družbe je leto 2026 prineslo novo ureditev udeležbe delavcev pri dobičku. Novi Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku, ZUDDob-1, je bistveno razširil nekdanjo, v praksi zelo malo uporabljano shemo. Udeležba ostaja prostovoljna: podjetje ni dolžno deliti dobička zaposlenim. Če pa se za to odloči in izpolni zakonske pogoje, je davčna obravnava po novem precej ugodnejša in administrativni postopek preprostejši. Ureditev je namenjena gospodarskim družbam in je ne smemo enačiti z načinom, kako samostojni podjetnik razpolaga s svojim poslovnim izidom.
Največji delež dobička, ki ga je mogoče razdeliti zaposlenim v zakonski shemi, se je z 20 povečal na 33 odstotkov dobička posameznega poslovnega leta. Hkrati se je skupna omejitev izplačil povečala z 10 na 20 odstotkov letnega bruto zneska plač. Zakon omogoča denarno shemo, družbeniško shemo, pri kateri zaposleni prejmejo poslovne deleže, in delniško shemo. Podjetju tako ni treba izbrati samo klasičnega gotovinskega izplačila, če njegova pravna oblika in lastniška struktura omogočata smiselno uporabo lastniške udeležbe.
Za družbo je najprivlačnejša novost 100-odstotna davčna olajšava za znesek dobička, razdeljenega delavcem po zakonski shemi in ob izpolnitvi pogojev. Olajšavo je mogoče uveljavljati že v naslednjem letu. Za zaposlene je denarno izplačilo po tej ureditvi obdavčeno po 30-odstotni stopnji, delnice oziroma deleži po 25-odstotni stopnji, od teh dohodkov pa se ne plačujejo prispevki za socialno varnost. Gre torej za davčno ureditev, ki je ločena od običajne plače, običajne poslovne uspešnosti in zimskega regresa.
Ugodnost ima varovalke. V udeležbo morajo biti vključeni delavci pod enakimi pogoji in po vnaprej določenih merilih, zakon pa omejuje razmerje med najvišjim in najnižjim izplačilom. Davčne ugodnosti niso namenjene podjetjem, ki bi redno rast plač nadomeščala z ugodneje obdavčeno delitvijo dobička. Zato so določeni pogoji glede dosežene ravni povprečne plače v družbi in njene rasti. Pri družbah, ki presegajo povprečno plačo zasebnega sektorja, se presoja tudi zahtevana rast plač v primerjavi z referenčnimi podatki, pri družbah nad 120 odstotki povprečne plače pa je eden od kriterijev najmanj rast v višini povprečne letne inflacije.
Administrativno je nova ureditev lažja od stare. Nekdanjo obvezno registracijo pogodbe je nadomestilo obvestilo FURS-u. To pa ne pomeni, da je dovolj, da podjetje ob koncu leta preprosto poimenuje izplačilo »udeležba pri dobičku«. Pred izplačilom je treba preveriti zakonske pogoje, določiti shemo, merila in upravičence ter urediti ustrezno odločitev oziroma pogodbo. FURS je za izplačila po novi ureditvi prilagodil tudi poročanje prek REK-O.
Pri davku od dohodkov pravnih oseb leta 2026 ni prišlo do nove spremembe glavne davčne stopnje. Zakonska splošna stopnja v ZDDPO-2 je sicer 19 odstotkov, toda Zakon o obnovi, razvoju in zagotavljanju finančnih sredstev je za davčna obdobja 2024, 2025, 2026, 2027 in 2028 določil 22-odstotno stopnjo. Zato morajo podjetja tudi pri načrtovanju leta 2027 računati z 22 odstotki, ne z 19. Višja stopnja torej ni novost leta 2026, je pa že sprejeta in pomembna tudi za naslednje poslovno leto.
Pri zaključevanju davčnega leta je treba upoštevati sedanjo omejitev prenosa davčne izgube. Davčno izgubo je mogoče ob izpolnjenih pogojih pokrivati v naslednjih petih davčnih obdobjih, v posameznem obdobju pa se z izgubo preteklih let lahko zmanjša največ 50 odstotkov davčne osnove. Skupno zmanjšanje osnove zaradi koriščenja izgub in večine davčnih olajšav je dodatno omejeno na 63 odstotkov davčne osnove. Zato družba z visokimi starimi izgubami ne more samodejno predpostaviti, da zaradi njih v letu 2026 ne bo plačala nič DDPO.
Pri splošnih olajšavah za investiranje, raziskave in razvoj, zaposlovanje ter digitalni in zeleni prehod v letu 2026 ni bilo primerljive splošne reforme, ki bi upravičevala njihovo predstavitev kot povsem nove spodbude. Za podjetnika je pomembnejše, da jih ne zamenja z novo olajšavo iz udeležbe delavcev pri dobičku. Obstoječe olajšave lahko ob zakonskih pogojih še naprej uporabljajo družbe oziroma podjetniki z dejanskimi odhodki, medtem ko normiranec svoje davčne osnove ne zmanjšuje z investicijskimi ali drugimi poslovnimi olajšavami.
Praktična postopkovna novost leta 2026 je rok za doplačilo davka po letnem obračunu. Po noveli ZDavP-2P se razlika po obračunu DDPO oziroma dohodka iz dejavnosti ne plačuje več 30 dni po dejanski oddaji obračuna. Če je zakonski rok za obračun 31. marec, doplačilo zapade 30. aprila ne glede na to, ali smo obračun oddali januarja, februarja ali zadnji dan marca. S tem zgodnejša oddaja obračuna ne pomeni več zgodnejšega doplačila. FURS pa preplačila še naprej praviloma vrača v 30 dneh od predložitve obračuna.
Ta sprememba je pomembna tako za družbe kot za samostojne podjetnike. Davčni obračun za preteklo koledarsko leto je še vedno treba oddati do 31. marca; spremenil se je rok za plačilo razlike, ne rok za poročanje. Pri zaključevanju leta 2026 in oddaji obračunov spomladi 2027 bo zato mogoče obračun zaključiti prej, ne da bi s tem podjetje samo sebi skrajšalo čas za zagotavljanje denarja za doplačilo.

eDavki in elektronski računi

Ena najbolj splošnih, vendar manj opaznih sprememb od 1. januarja 2026 je novela Zakona o davčnem postopku ZDavP-2P. Poslovni subjekti morajo po novem vse vloge v davčnih postopkih vlagati elektronsko prek sistema eDavki. Elektronsko vlaganje številnih davčnih obrazcev je bilo za podjetja obvezno že prej, toda od leta 2026 je elektronska pot postala splošno zakonsko pravilo tudi za vloge, pri katerih bi bilo prej mogoče razmišljati o papirni poti. Zakon predvideva omejene izjeme v primerih, ki jih posebej ureja 46.b člen.
Za majhno podjetje to pomeni, da urejen dostop do eDavkov in pravilna pooblastila niso več le stvar udobja računovodstva. Podjetnik mora vedeti, kdo lahko v njegovem imenu sprejema in pošilja dokumente, ter poskrbeti, da ob menjavi zaposlenega ali zunanjega izvajalca pooblastila niso zastarela. Enako velja za elektronsko vročanje: dejstvo, da dokumenta nihče ni natisnil ali fizično prinesel direktorju, samo po sebi ne odpravi procesnih posledic elektronskega dokumenta. Razširitev elektronskega vlaganja je del širše spremembe, v kateri FURS vse več nadzora gradi na strukturiranih podatkih.
Naslednji velik korak bo obvezna izmenjava elektronskih računov med poslovnimi subjekti, vendar moramo datum zapisati pravilno: obveznost začne veljati 1. januarja 2028, ne leta 2027. Zakon je bil sprejet leta 2025 prav zato, da bi imelo gospodarstvo dovolj časa za prilagoditev. Vključeni bodo poslovni subjekti, vpisani v Poslovni register Slovenije, in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost. Pri domačem poslovanju med podjetji po začetku uporabe zakona papirni račun ne bo več zadostoval. Poslovanje s potrošniki in tujimi podjetji ima drugačna pravila.
Pomembna je tudi vsebinska razlika med elektronskim računom in računom, poslanim po elektronski pošti. PDF ni strukturirani e-račun v smislu novega zakona. E-račun je elektronski dokument v strukturirani obliki, praviloma XML, katerega podatke lahko informacijski sistem avtomatsko prebere in obdela brez ročnega prepisovanja. Za podjetje, ki danes račune izdela v programu, jih nato pretvori v PDF in pošlje stranki, bo zato leta 2028 potrebna dejanska prilagoditev postopka, če program ne podpira strukturirane izmenjave.
Zakon predvideva več poti izmenjave: prek ponudnikov elektronskih poti, lastnih sistemov za neposredno izmenjavo, omrežja PEPPOL in brezplačne rešitve MiniBlagajna za subjekte z manjšim obsegom poslovanja. Podjetju zato zakon ne zapoveduje nakupa točno določenega komercialnega programa. Zahteva pa, da je od leta 2028 sposobno poslati in prejeti račun po dovoljeni varni poti in v ustrezni strukturirani obliki.
V letu 2027 zaradi tega zakona še ne nastane splošna obveznost, da bi morala vsa slovenska podjetja že izdajati B2B e-račune. Je pa leto 2027 smiselno uporabiti za tehnično pripravo. Podjetje lahko preveri, ali njegov sedanji sistem zna ustvariti in uvoziti strukturirani račun, ali so podatki o kupcih in dobaviteljih urejeni, kako se račun poveže z naročilom in dobavnico ter kako bodo obdelani zavrnitve, dobropisi in arhiv. Največ težav bo imelo podjetje, ki bo šele konec leta 2027 ugotovilo, da je njegov sedanji proces v resnici zgrajen okoli ročnega dela s PDF-dokumenti. To je praktična priprava na že sprejeto obveznost, ne nova zakonska obveznost leta 2027.

Spremembe pri kmetih

Pri kmetih je treba najprej ločiti tri zelo različne položaje. Osnovna kmetijska in osnovna gozdarska dejavnost se lahko obdavčuje na podlagi pavšalno določene davčne osnove, povezane s katastrskim dohodkom in drugimi pavšalnimi dohodki. Dopolnilna dejavnost na kmetiji je samostojna dejavnost z dovoljenjem in se davčno obravnava kot dohodek iz dejavnosti. Kmetija oziroma njeni člani pa se lahko pod predpisanimi pogoji odločijo tudi za ugotavljanje dohodka osnovne dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma normiranih odhodkov. Teh položajev pri davkih ne smemo združevati.
Za kmeta, ki osnovno dejavnost še naprej obdavčuje po sistemu katastrskega dohodka, v letu 2026 ni bilo primerljive splošne reforme, kakršna velja za normirane samostojne podjetnike. FURS je oktobra 2026 posodobil pojasnila in roke za leto 2026, vendar običajnih letnih postopkov, kot so uveljavljanje določenih oprostitev, določitev dejanskega uporabnika zemljišč ali priglasitev malega obsega prve stopnje predelave, ne smemo zaradi novega koledarskega leta predstavljati kot povsem novih davkov.
Nasprotno pa spremembe normiranosti neposredno zadevajo kmeta oziroma kmečko gospodinjstvo, ki je izbralo ugotavljanje davčne osnove po pravilih za dohodek iz dejavnosti. Pri članih kmečkega gospodinjstva, ki se obdavčujejo z normiranimi odhodki po tej posebni ureditvi, se leta 2026 priznava 80 odstotkov prihodkov, vendar največ 48.000 evrov odhodkov na nosilca in na ustrezno zavarovanega člana. Dohodnina je 20-odstotna do davčne osnove 72.000 evrov na takega člana, nad tem pa 35-odstotna.
Pri dopolnilni dejavnosti na kmetiji je prav tako pomembno preveriti, po katerem načinu se ugotavlja dohodek iz dejavnosti. Če nosilec uporablja normirane odhodke, zanj niso nepomembna nova pravila o pragovih, zavarovanju in stopnjah samo zato, ker dejavnost opravlja na kmetiji namesto kot klasični s.p. Zakon pri dohodku iz dejavnosti zajema tudi kmetijsko, gozdarsko in drugo samostojno dejavnost, če se ta obdavčuje po teh pravilih.
Razlika je pomembna tudi pri DDV. Če se dohodek osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti ugotavlja na podlagi dejanskih ali normiranih prihodkov in odhodkov, se pri identifikaciji za DDV uporabljata splošna pragova 60.000 in 66.000 evrov. Pri kmečkem gospodinjstvu, katerega osnovna dejavnost se obdavčuje pavšalno po katastrskem dohodku, je položaj drugačen: iz tega naslova je oproščeno obvezne identifikacije, lahko pa se za vključitev odloči prostovoljno in mora nato spoštovati pogoje izbrane ureditve.
Kmetje s prijavljeno dejavnostjo so vključeni tudi v sistem dolgotrajne oskrbe. Tako kot drugi samozaposleni praviloma plačujejo dvoodstotni prispevek od ustrezne zavarovalne osnove. Ker se je ta prispevek začel pobirati 1. julija 2025, je leto 2026 prvo, ko bremeni celo koledarsko leto. Pri ocenjevanju stroškov dopolnilne dejavnosti zato ni smiselno gledati le dohodnine; socialni prispevki so ločena obveznost in se lahko povečujejo neodvisno od davka na dohodek.

Kaj prinaša leto 2027?

Za leto 2027 je treba ločiti že določena pravila od zneskov, ki bodo znani pozneje. Po trenutno veljavni zakonodaji se bo 22-odstotna stopnja davka od dohodkov pravnih oseb uporabljala tudi leta 2027. Predvideno je nadaljevanje novega režima normirancev z dvoletnimi prihodkovnimi povprečji ter 20- oziroma 35-odstotno stopnjo. Pri tem ostaja pomembna negotovost glede morebitne uveljavitve interventnega zakona ZIURS, ki bi lahko posegel tudi v pravila za leto 2026. Po veljavnih predpisih ostaja prispevek za dolgotrajno oskrbo, obvezna domača izmenjava strukturiranih elektronskih računov med podjetji pa se začne šele 1. januarja 2028.
Ne poznamo pa še vseh evrskih zneskov, pomembnih za leto 2027. Minimalna plača bo uradno določena šele po postopku, ki se zaključi najpozneje januarja 2027, zato danes ne moremo zanesljivo izračunati niti zakonskega zimskega regresa za leto 2027. Tudi nova minimalna prispevna osnova za izplačila od marca 2027 bo izračunana iz povprečne plače za leto 2026. Podobno pri prihodnjih letnih davčnih uskladitvah ni smiselno uporabljati neuradnih spletnih izračunov, dokler niso objavljeni predpisani zneski.
Za normiranca pa je del leta 2027 mogoče izračunati že danes, ker so pravila sprejeta. Pri presoji pogojev za leto 2027 bosta relevantni leti 2025 in 2026. Kdor je tik ob meji 50.000, 85.000 ali 120.000 evrov dvoletnega povprečja, lahko zato že pred koncem leta 2026 oceni, ali se mu bliža obvezni izstop. Še pomembneje je, da si pravočasno izračuna razliko med davkom po normiranem sistemu in obdavčitvijo z dejanskimi odhodki; pri prihodkih nad območjem, v katerem se priznavajo normirani odhodki, se lahko ta razlika zelo hitro poveča.
Za delodajalca je podoben pregled smiseln pri kadrovskem proračunu. V stroške leta 2027 ne spada samo dvanajst plač, temveč tudi regres za letni dopust, obvezni zimski regres, prispevki za dolgotrajno oskrbo in prispevki od najmanj predpisane osnove. Družba, ki dosega dobiček in želi zaposlene nagraditi, ima od leta 2026 poleg običajne poslovne uspešnosti še prenovljeno možnost udeležbe delavcev pri dobičku, vendar le, če pravočasno uredi pogoje zakonske sheme.
Digitalizacija bo medtem v letu 2027 predvsem leto priprav. DDV-zavezanci že danes poslujejo v okolju, kjer FURS prejema podrobne strukturirane evidence in avtomatsko primerja njihove podatke. Od leta 2028 bo strukturirana tudi domača izmenjava računov med podjetji. Smisel priprav zato ni v nakupu čim več novih informacijskih rešitev, temveč v urejenih osnovnih podatkih: pravočasno evidentiranih računih, pravilnih davčnih številkah partnerjev, jasnih postopkih potrjevanja dokumentov in možnosti, da isti poslovni dogodek potuje od računa do knjigovodstva brez ponovnega ročnega vnašanja.

Zaposlovanje tujcev

Davčne in računovodske spremembe niso edino področje, na katerem mora podjetnik paziti na nove obveznosti in pravilne postopke. Pomanjkanje ustreznih delavcev številna slovenska podjetja, obrtnike in tudi kmetijska gospodarstva usmerja v zaposlovanje v tujini. Pri tem moramo najprej vedeti, da izraz »zaposlitev tujca« zajema precej različne položaje. Državljana druge države Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali Švice lahko slovenski delodajalec praviloma zaposli pod enakimi pogoji kot slovenskega državljana in zanj ni treba pridobivati delovnega dovoljenja po pravilih, ki veljajo za državljane tretjih držav. Bistveno več postopkov je pri delavcu iz države zunaj tega območja, na primer iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Severne Makedonije, Kosova, Indije, Nepala ali Filipinov.
Za večino državljanov tretjih držav je osrednji dokument enotno dovoljenje za prebivanje in delo. Ime je dobro razumeti dobesedno: z enim postopkom se urejata pravica tujca do prebivanja v Sloveniji in njegov dostop do dela. O dovoljenju odloča pristojna upravna enota, ZZZS pa v postopku poda soglasje, kadar ga zakon zahteva. Delodajalcu zato pri običajnem postopku ni treba ločeno hoditi na zavod po soglasje in nato še na upravno enoto, saj upravna enota postopek pridobitve soglasja začne po uradni dolžnosti.
Prvi praktični korak je seveda izbira konkretnega kandidata. Ko vemo, koga želimo zaposliti in na katerem delovnem mestu, moramo preveriti, po katerem postopku kandidat sploh lahko pridobi pravico do dela. To je pomembneje, kot se zdi. Postopek za državljana Bosne in Hercegovine ali Srbije ni enak običajnemu postopku za državljana druge tretje države, posebna pravila veljajo za sezonsko delo, drugačna ureditev pa lahko velja tudi za delavca, ki že zakonito prebiva v Sloveniji in ima prost dostop do trga dela.
Vlogo za prvo enotno dovoljenje lahko delodajalec oziroma njegov pooblaščenec vloži na pristojni upravni enoti v Sloveniji. Vlogo je mogoče vložiti tudi na slovenskem diplomatsko-konzularnem predstavništvu v tujini, kjer jo lahko vloži tujec ali delodajalec. Upravna enota nato preverja pogoje za prebivanje in od Zavoda za zaposlovanje pridobi potrebno soglasje. Pri postopku zaposlitve zavod preverja pogoje, ki veljajo za posamezno vrsto soglasja, med drugim pa je za delodajalca zelo praktično pomembno, da ima v času odločanja poravnane davčne obveznosti in da mu zaradi predhodnih kršitev ni prepovedano zaposlovanje tujcev.
Pogodbo o zaposlitvi moramo pripraviti skladno s ponujenim delovnim mestom, plačilom, delovnim časom in drugimi pogoji, na katerih temelji postopek. Sama podpisana pogodba tujcu še ne daje pravice do dela. Zavod izrecno opozarja, da pogodba z državljanom tretje države brez potrebnega enotnega dovoljenja ne zadostuje. Prvo enotno dovoljenje se po sedanji ureditvi lahko izda za čas trajanja pogodbe, vendar največ za dve leti. Ob izpolnjevanju pogojev se lahko podaljša za čas pogodbe, vendar največ za tri leta.
Ko je dovoljenje izdano, moramo poskrbeti še za prijavo delavca v obvezna socialna zavarovanja in ne smemo dovoliti dejanskega dela, preden so izpolnjeni pogoji za zakonit nastop dela. Pravočasna prijava ni formalnost: neprijava tujca v predpisanem roku lahko vodi tudi do odvzema oziroma razveljavitve dovoljenja. Če želi delavec pozneje zamenjati delovno mesto pri istem delodajalcu, preiti k drugemu delodajalcu ali delati za več delodajalcev, pri običajnem enotnem dovoljenju ne smemo samodejno sklepati, da obstoječa izkaznica zadostuje. Za takšno spremembo je praviloma potrebna pisna odobritev upravne enote po pridobitvi soglasja zavoda.
Poseben postopek moramo upoštevati pri novih delavcih iz Bosne in Hercegovine in Srbije, saj Slovenija z obema državama uporablja meddržavna sporazuma o zaposlovanju. Pri kandidatu iz Bosne in Hercegovine mora biti oseba praviloma starejša od 18 let in prijavljena kot brezposelna pri pristojni službi za zaposlovanje v BiH, na slovenskem trgu pa za ponujeno delo ne sme biti ustreznega domačega kandidata. Delavec si lahko slovenskega delodajalca poišče tudi sam. Po izboru se sklene pogodba o zaposlitvi, ki mora biti pri tem postopku sklenjena najmanj za eno leto, dokumentacija pa potuje prek pristojnih služb. Vlogo za delovno dovoljenje nato pri slovenskem zavodu vloži delodajalec. Dovoljenje se izda za tri leta; prvo leto je delavec vezan na delodajalca, ki je dovoljenje pridobil oziroma njegovega pravnega naslednika, pozneje pa ima v preostalem obdobju dovoljenja prost dostop na slovenski trg dela.
Za kmetije, gozdarstvo, gostinstvo in turizem je zanimiva tudi posebna ureditev sezonskega dela do 90 dni v koledarskem letu. Za takšno delo državljan tretje države potrebuje delovno dovoljenje Zavoda za zaposlovanje. Vlogo vloži delodajalec oziroma naročnik dela. Eden od pogojev je preverjanje, ali je v evidenci brezposelnih ustrezen kandidat. Delodajalec lahko kontrolo trga dela opravi že vnaprej prek obrazca PDM-KTD na Portalu za delodajalce; Zavod navaja, da obvestilo prejme v petih delovnih dneh. Preverjajo se tudi registracija za ustrezno dejavnost, pogodba, davčne obveznosti ter dejstvo, da delodajalec ni v likvidaciji ali stečaju.
Vprašanje, kje tujega delavca sploh najdemo, je zato treba ločiti od vprašanja dovoljenja. Prva možnost je Zavod za zaposlovanje. Delodajalec lahko objavi prosto delovno mesto, uporabi Portal za delodajalce, pregleduje oziroma pridobiva kandidate iz evidenc in sodeluje s pisarnami za delodajalce. Zavod organizira tudi zaposlitvene dogodke. Za iskanje kandidatov iz EU, EGP in Švice je na voljo evropska mreža EURES. Pri Bosni in Hercegovini ter Srbiji lahko delodajalec uporabi tudi sodelovanje javnih služb za zaposlovanje obeh držav. Druga možnost je neposredno iskanje: lastna spletna stran, zaposlitveni portali, strokovni sejmi, priporočila zaposlenih, objave na tujih trgih ali neposreden stik s kandidatom. Dejstvo, da smo kandidata našli sami, ne odpravi postopka za dovoljenje; spremeni le način, kako smo prišli do človeka. To razlikovanje je pomembno, ker podjetnik včasih zmotno pričakuje, da bo posrednik »uredil dovoljenje« in s tem prevzel tudi njegovo odgovornost kot delodajalca.
Uporabimo lahko tudi zasebnega posrednika pri zaposlovanju. Pri tem moramo razlikovati med običajnim posredovanjem kandidatov in zagotavljanjem dela delavcev uporabniku. Posredovanje zaposlitve se na trgu lahko opravlja kot registrirana dejavnost. Pri agencijskem zagotavljanju delavcev pa je delavec zaposlen pri podjetju, ki ga začasno napoti k uporabniku; takšen izvajalec mora imeti dovoljenje pristojnega ministrstva in biti vpisan v ustrezen register.

Davčna blagajna po meri

Pri davčni blagajni pogosto najprej pomislimo na napravo na prodajnem pultu. V resnici je bistvo širše. Za davčno potrjevanje potrebujemo rešitev, ki zna pravilno izdati račun, ga opremiti s predpisanimi podatki, ga ob gotovinskem plačilu elektronsko poslati FURS in podatke o poslovanju ohraniti tako, da je mogoče preveriti njihovo sledljivost. Zakon ne zahteva določene blagovne znamke ali določene oblike računalnika.
Pri zelo majhnem izvajalcu storitev, ki izda le nekaj računov na dan, je lahko primerna preprosta spletna ali mobilna rešitev. Obrtnik, serviser ali izvajalec na terenu običajno potrebuje telefon ali tablico, možnost tiskanja oziroma ustreznega izročanja računa, preprost seznam storitev in delovanje na različnih lokacijah.
V trgovini so potrebe drugačne. Tam so pomembni hiter vnos artiklov, čitalnik črtne kode, ceniki, popusti, vračila, delo več prodajalcev, zaključki blagajne in povezava z zalogo. Ko imamo več poslovalnic, postane koristna centralna rešitev, pri kateri lahko na enem mestu spreminjamo cene, spremljamo promet in upravljamo uporabniške pravice. Gostinec pa bo poleg davčnega potrjevanja pogosto potreboval mize, odprte račune, naročila, razdeljevanje računa in povezavo med strežbo ter kuhinjo. Pri kmetiji, ki prodaja na domu, tržnici ali sejmu, je lahko odločilna mobilnost in čim preprostejše delo tudi tam, kjer internetna povezava ni vedno idealna.
Pri izbiri davčne blagajne si moramo odgovoriti predvsem na vprašanje, koliko računov izdajamo, na koliko lokacijah, koliko oseb dela z blagajno in katere podatke potrebujemo še za zaloge, računovodstvo ali vodenje podjetja.
Pomembna je tudi možnost izvoza podatkov. Podjetnik ne sme postati talec sistema, iz katerega brez ponudnika ne more dobiti lastnih računov in evidenc v uporabni obliki. Pred odločitvijo je smiselno preveriti, kako se podatki arhivirajo, kako naredimo varnostno kopijo, kako dolgo so dostopni, kaj se zgodi ob zamenjavi računalnika ter ali jih lahko predamo računovodji brez ročnega prepisovanja. Pri rešitvi v oblaku moramo poleg dostopnosti preveriti tudi upravljanje uporabnikov in pravic; prodajalec na blagajni na primer ne potrebuje enakega dostopa kot lastnik podjetja.
Posebej previdni moramo biti pri sistemih, ki združujejo fizično prodajalno in spletno trgovino. Plačilo, ki je za kupca elektronsko, z davčnega vidika ni nujno enako neposrednemu nakazilu na transakcijski račun. Način plačila mora zato blagajniški sistem pravilno prepoznati in obravnavati. Podjetniku ni treba poznati tehnične strukture sporočila, ki ga blagajna pošilja FURS-u, mora pa vedeti, ali ponudnik spremlja veljavne tehnične specifikacije FURS-a in kako hitro bo sistem popravil ob spremembi zahtev.
Pri majhnem številu računov je mogoče uporabiti tudi FURS-ovo Mini blagajno. To je lahko smiselna možnost, če potrebujemo predvsem osnovno izdajanje davčno potrjenih računov in nimamo zahtev po naprednem skladišču, proizvodnji, naročilih ali poslovnih analizah. Ko obseg poslovanja zraste, postanejo bistvene funkcije, ki niso del samega davčnega potrjevanja: povezava z zalogami, samodejni prenos v računovodstvo, upravljanje strank, terjatev in prodajnih mest.
Pred začetkom uporabe elektronske davčne blagajne moramo urediti nekaj osnovnih stvari. Potrebujemo namensko digitalno potrdilo, sprejeti moramo interni akt o pravilih številčenja računov in poslovnih prostorih ter FURS-u sporočiti podatke o poslovnem prostoru. Blagajniška rešitev mora omogočati predpisano elektronsko povezavo s FURS-om. Na prodajnem mestu mora biti objavljeno tudi predpisano obvestilo o obveznosti izdaje in prevzema računa. FURS na eDavkih še vedno zagotavlja storitve za interni akt, namensko digitalno potrdilo in potrjevanje vezane knjige računov.
Davčno potrjevanje ne pomeni, da FURS za podjetnika vodi njegovo prodajno evidenco ali računovodstvo. Podatki se pošiljajo zaradi potrditve in davčnega nadzora, podjetje pa mora še vedno samo skrbeti za pravilno evidentiranje prometa, usklajevanje izdanih računov, stornacij, dobropisov, vračil in plačil. Dober sistem nam zato omogoči, da ob koncu dneva ali obdobja preverimo razliko med evidentiranim prometom in dejansko prejetimi plačili ter da lahko račun povežemo z ustreznim poslovnim dogodkom. To je še posebej pomembno po uvedbi podrobnejših elektronskih davčnih evidenc, saj je vse manj prostora za nepovezane podatke med prodajo in računovodstvom.
Blagajna mora biti pripravljena tudi na nepričakovane dogodke. Izpad internetne povezave, okvara tiskalnika ali računalnika in potek digitalnega potrdila se praviloma zgodijo ravno takrat, ko imamo pred seboj kupca. Zato mora podjetnik vedeti, kakšen rezervni postopek bo uporabil in kdo lahko sistem usposobi. Programska rešitev, ki je odlična v normalnih razmerah, vendar nihče ne zna pomagati ob okvari, je lahko za trgovino ali gostinski lokal precej dražja od nekoliko dražjega sistema z dosegljivo podporo. Zato je pred izbiro blagajne smiselno preveriti, ali je pomoč dosegljiva tudi v času našega poslovanja. Pomembno je tudi, kdo poskrbi za zakonske in tehnične posodobitve, ali ponudnik opozori na iztek digitalnega potrdila, kako hitro lahko obnovi podatke iz varnostne kopije in ali ob zamenjavi naprave pomaga ponovno vzpostaviti pravilno povezavo s FURS-om.
Napake pri davčnem potrjevanju niso nedolžna tehnična pomanjkljivost. Med prekrške sodijo na primer kršitve glede internega akta, nepošiljanje podatkov o računih iz vezane knjige v predpisanem roku ter različne kršitve pravil izdaje in potrjevanja računov. Zakonski razponi glob so visoki. Pri samostojnem podjetniku oziroma fizični osebi, ki opravlja dejavnost, lahko že osnovni prekrški pomenijo globe v razponu od 1.500 do 25.000 evrov, pri težjih kršitvah od 3.000 do 50.000 evrov, pri posebej hudih pa lahko sankcija doseže 75.000 evrov. Za pravne osebe so razponi lahko še višji, sankcionirana pa je lahko tudi odgovorna oseba.
Pri izbiri blagajne je zato najbolj racionalno iskati ravnotežje med preprostostjo, funkcionalnostjo in zanesljivostjo. Podjetnik, ki izda deset računov tedensko, ne potrebuje sistema za deset poslovalnic. Trgovina z več tisoč artikli pa težko učinkovito posluje z rešitvijo, namenjeno zgolj ročnemu vnosu nekaj računov. V obeh primerih ostaja enako pravilo: davčno pravilnost mora sistem zagotavljati tudi takrat, ko se spremeni zaposleni, naprava, poslovni prostor ali način prodaje.

Varno delo v praksi

Varstvo pri delu je področje, pri katerem se napaka pogosto pokaže šele ob nezgodi, in takrat je prepozno za manjkajočo dokumentacijo ali usposabljanje. Zakon izhaja iz precej preprostega načela: za varnost in zdravje delavca v zvezi z delom je odgovoren delodajalec. To pomeni, da mora nevarnosti preprečevati, delavce obveščati in usposabljati, pravilno organizirati delo ter zagotoviti potrebna sredstva. Stroškov ukrepov za varnost in zdravje pri delu ne smemo prenesti na zaposlenega.
Osrednji dokument je izjava o varnosti z oceno tveganja. Ne gre samo za obrazec, ki ga enkrat izdelamo in spravimo v mapo. Najprej moramo ugotoviti, katere nevarnosti obstajajo pri konkretnem delu, kdo jim je izpostavljen, kako verjetna je nezgoda ali bolezen in kako hude bi bile posledice. Nato presodimo, katero tveganje je še sprejemljivo in pri katerem so potrebni dodatni ukrepi. Po ocenjevanju delodajalec sprejme pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja, v njej pa med drugim opredeli potrebne ukrepe, ravnanje ob neposredni nevarnosti ter odgovornosti posameznih oseb.
Oceno moramo spremeniti, ko se spremenijo razmere, na katerih je temeljila, ko obstoječi ukrepi niso več zadostni ali ko se pokaže možnost za boljšo zaščito. V praksi to pomeni, da mora podjetje dokument ponovno pogledati ob novi proizvodni liniji, drugačnem stroju, spremembi postopka, novih nevarnih snoveh, pomembni spremembi delovnega prostora ali dogodku, ki pokaže prej spregledano tveganje.
Delodajalec mora naloge varnosti pri delu poveriti ustrezno usposobljenemu strokovnemu delavcu, zdravstvene ukrepe pa izvajalcu medicine dela. Strokovni delavec med drugim pripravlja strokovne podlage za oceno tveganja, sodeluje pri izbiri in vzdrževanju opreme, opravlja predpisane preglede in preizkuse ter pripravlja usposabljanja. Vključitev zunanjega strokovnjaka pa ne pomeni, da je delodajalec prenesel svojo zakonsko odgovornost nanj. Izvajalec lahko strokovno nalogo opravi, za organizacijo varnega dela pa še vedno odgovarja delodajalec.
Usposabljanje za varno delo mora biti prilagojeno konkretnemu delovnemu mestu. Delavca moramo usposobiti ob sklenitvi delovnega razmerja, pred razporeditvijo na drugo delo, pred uvedbo nove tehnologije ali nove delovne opreme ter ob spremembi delovnega procesa, ki lahko vpliva na varnost. Usposabljanje in preverjanje usposobljenosti se izvajata na delovnem mestu. Za delovna mesta, pri katerih ocena tveganja pokaže večjo nevarnost za nezgode ali poklicne bolezni, ter tam, kjer so nezgode ali poklicne bolezni pogostejše, mora delodajalec določiti tudi občasne preizkuse teoretične in praktične usposobljenosti.
To je razlog, da enako splošno predavanje za pisarniškega delavca, voznika viličarja, varilca in delavca na strehi ne more nadomestiti vsebine, povezane z njihovim dejanskim delom. Smisel usposabljanja ni podpis na evidenčnem listu, temveč to, da delavec zna varno opraviti nalogo, uporablja zaščitne naprave in ve, kako ravnati ob nevarnosti. Usposabljanje mora biti za delavca brezplačno in se praviloma izvaja v delovnem času. Tudi čas, porabljen za obvezne ukrepe varnosti in zdravja pri delu, bremeni delodajalca.
Podoben praktični pristop velja za zdravstvene preglede. Ni pravilno izhajati iz prepričanja, da mora vsak zaposleni avtomatično opraviti povsem enak preventivni pregled v istem časovnem razmiku. Delodajalec mora zagotoviti zdravstvene preglede, ki ustrezajo tveganjem konkretnega dela; posebne zdravstvene zahteve se določijo na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela in ocene tveganja. Tudi zato mora biti ocena tveganja izdelana po dejanskih delovnih mestih, ne le po nazivu dejavnosti podjetja.
Posebno pozornost zahtevajo pregledi delovne opreme. Zakon delodajalcu nalaga, da z obdobnimi pregledi in preizkusi preverja skladnost opreme s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. To velja za opremo, pri kateri so takšni pregledi glede na predpise in tveganje potrebni. Roka zato ni varno določati z enim splošnim pravilom za vse stroje. Pri evidenci opreme moramo za posamezen stroj preveriti predpisane zahteve, dokumentacijo proizvajalca, rezultate prejšnjega pregleda in oceno tveganja ter si pravočasno označiti naslednji potrebni pregled.
Tudi samozaposleni ni povsem zunaj sistema varstva pri delu. Oseba, ki sama opravlja dejavnost in ne zaposluje drugih ter v delovni proces ne vključuje drugih oseb, mora oceniti tveganja svojega dela. Če ugotovi nevarnosti za nezgode, poklicne bolezni ali bolezni, povezane z delom, mora pripraviti pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja in določiti ustrezne ukrepe. Med samozaposlene se za ta namen uvršča tudi ustrezno zavarovan kmet, ki ne zaposluje delavcev in v delovni proces vključuje le družinske člane na kmetiji. Tudi takšna oseba mora uporabljati varno delovno in osebno varovalno opremo ter glede na dejavnost izvajati požarne ukrepe.
Varstvo pred požarom je z varnostjo pri delu tesno povezano, vendar ni ista stvar. Ocena tveganja za varnost in zdravje pri delu zato ne nadomesti dokumentov, ki jih zahtevajo požarni predpisi. Podlaga za načrtovanje organizacijskih preventivnih ukrepov požarne varnosti je ocena požarne ogroženosti, za izvajanje ukrepov pa je odgovoren lastnik oziroma uporabnik objekta ali delodajalec. Posamezne naloge lahko poveri ustrezno usposobljeni osebi ali pooblaščenemu zunanjemu izvajalcu, odgovornosti za to, da so ukrepi dejansko zagotovljeni, pa s tem ne odpravi.
Delavce moramo usposobiti tudi za varstvo pred požarom. Uradni portal SPOT navaja usposabljanje ob nastopu dela, premestitvi na drugo delovno mesto, razporeditvi na drugo delo ter ob spremembi oziroma uvajanju nove tehnologije. Obdobje ponovnega usposabljanja ni enako za vsak objekt, temveč je odvisno od stopnje požarne ogroženosti. Prav zato ni pravilno avtomatično uporabljati istega časovnega roka za pisarno, lesno proizvodnjo, gostinski lokal in skladišče vnetljivih snovi.
Za veliko podjetnikov je najpomembnejši dokument požarni red. Izdelati ga morajo lastniki ali uporabniki poslovnih, industrijskih in drugih stavb, za katere to zahteva predpis, pri čemer obstajajo določene izjeme za manj zahtevne objekte. Požarni red mora biti prilagojen dejanskemu objektu in dejavnosti. Opredeljuje organizacijo varstva pred požarom, preventivne ukrepe, ravnanje za varno evakuacijo in intervencijo, način usposabljanja, navodila za primer požara ter druge podatke, ki so potrebni za konkretni objekt. Njegove obvezne priloge vključujejo tudi izvleček požarnega reda, navodila za posameznike ter evidenčne in kontrolne liste.
Požarni red mora živeti skupaj s poslovnim prostorom. Če smo proizvodnjo razširili, preuredili skladišče, zaprli nekdanji izhod, postavili nove police, vgradili sončno elektrarno ali spremenili uporabo prostorov, ni dovolj, da na steni še vedno visi star načrt. Sprememba lahko vpliva na požarno ogroženost, evakuacijske poti, število in položaj gasilnikov ter druge ukrepe. Pri bolj požarno ogroženih objektih, objektih z večjim številom uporabnikov in nekaterih drugih primerih je potreben tudi požarni načrt; SPOT med drugim navaja objekte z najmanj srednjo stopnjo požarne ogroženosti, objekte, kjer je lahko hkrati več kot sto ljudi, in objekte s sončnimi elektrarnami, povezanimi z javnim omrežjem.
Gasilnik ni izpolnitev obveznosti že zato, ker stoji v kotu. Izbrati in namestiti ga moramo glede na objekt ter požarno nevarnost, nato pa ga je treba redno vzdrževati in preizkušati v skladu s predpisi. Enako velja za hidrante in vgrajene sisteme aktivne požarne zaščite. Uradna pravila določajo, da morajo predpisano vzdrževanje in preizkušanje izvajati pooblaščeni izvajalci, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje. Pri notranjem nadzoru zato ne preverjamo samo, ali gasilnik obstaja, temveč tudi, ali je dostopen, ustrezno označen, nepoškodovan in ali ima veljavno dokazilo o opravljenem vzdrževanju.
Pri požarni varnosti se dokumentacija in dejansko stanje še posebej hitro razideta. Na načrtu je lahko označen prost izhod, pred njim pa se čez čas znajde paleta materiala. Gasilnik je lahko naveden na kontrolnem listu, v prostoru pa ga ni več. Zaposleni je formalno opravil usposabljanje, vendar po preureditvi ne ve, kje je novo zbirno mesto. Učinkovit sistem zato pomeni kombinacijo dokumentov, fizičnih pregledov in usposabljanja. Požarni red, ocena požarne ogroženosti, evidence usposabljanj in pregledi opreme se morajo ujemati z resničnim stanjem v objektu.

pripravil: M.A.

Najbolj brano